Kadar govorimo o vojaški zgodovini, je to običajno kronika tragedij in izgub – izgubljenih življenj, izgubljenih bitk, izgubljenih ozemelj. Države pošljejo svoje sinove v vojno in upajo, da se jih bo čim več vrnilo domov. Leta 1866 pa je majhna kneževina Lihtenštajn obrnila to žalostno matematiko na glavo. V svojem zadnjem vojaškem spopadu v zgodovini je v vojno poslala kontingent 80 mož. Ko so se vrnili, jih je bilo 81.
Ta neverjetna in nemara očarljiva anekdota ni zgodba o čudežnem rojstvu na bojišču, temveč o miru, prijateljstvu in edinstvenem značaju naroda, ki se je odločil, da vojna preprosto ni zanj. Je tudi ena najsvetlejših in najbolj nenavadnih zgodb v zgodovini evropskih konfliktov, ki kaže, da je včasih največja zmaga že to, da se spopadu v celoti izogneš in se domov vrneš z novim prijateljem.
Na pragu sprememb
Da bi razumeli, zakaj se je 80 Lihtenštajncev sploh znašlo v vojaški uniformi, se moramo vrniti v leto 1866. Evropa je bila na pragu velikih sprememb. V osrčju celine je vrelo vprašanje prevlade med avstrijskim cesarstvom in rastočo silo Prusije. Obe sili sta se borili za nadzor nad nemško konfederacijo, ohlapno zvezo nemško govorečih držav, katere članica je bila tudi kneževina Lihtenštajn. Ko je pruski kancler Otto von Bismarck sprožil avstrijsko-prusko vojno, so se morale manjše države odločiti za eno od vojskujočih se strani.
Lihtenštajn, tesno povezan z Avstrijo tako politično kot geografsko, ni imel prav veliko izbire. Kot zvest član konfederacije je bil dolžan prispevati vojaške enote v podporo avstrijski strani. Kljub temu da kneževina ni imela nobenega interesa za vojno, je spoštovala svoje obveznosti. Zbrali so vojsko – skromen kontingent 80 mož – in jih pripravili na odhod.
Misija lihtenštajnske vojske pa ni bila namenjena glavnim bojiščem na današnjem ozemlju Češke, kjer so grmeli pruski topovi. Njena naloga je bila strateška in veliko manj nevarna. Poslali so jo na jug, na mejo med Avstrijo in Italijo, ki je bila v vojni zaveznica Prusije. Tam naj bi branila prelaz Stelvio v Alpah in preprečila morebiten italijanski vdor na avstrijsko ozemlje.
Tako se je 80 vojakov odpravilo na pot, verjetno z mešanico strahu in vznemirjenja. Toda ko so prispeli na svoj položaj visoko v Alpah, so ugotovili, da je njihovo bojišče čudovito lepo in predvsem izjemno mirno. Namesto sovražnih vojakov so jih obdajali veličastni gorski vrhovi, svež zrak in tišina. Italijanska vojska pri tem ni kazala nobenega posebnega interesa za preboj čez zasneženi prelaz.
In tako se je začela »vojna« lihtenštajnske vojske. Njihovi dnevi so minevali v sproščenem ritmu straže, opazovanja pokrajine in čakanja na sovražnika, ki ni nikoli prišel. Po pričevanjih so čas preživljali ob pitju vina, kajenju pip in uživanju v relativno udobnem vojaškem življenju, daleč od blata in krvi glavnih bojišč. Uspešno so branili prelaz pred nevarnostjo, ki je v resnici sploh ni bilo.
Hitro končan spopad
Avstrijsko-pruska vojna je bila kratka in za Avstrijo katastrofalna. Po odločilnem porazu v bitki pri Hradec Králové na Češkem je bil spopad končan v pičlih sedmih tednih. Novica je dosegla tudi može na prelazu Stelvio. Vojna se je končala, ne da bi izstrelili en sam strel. Spakirali so opremo in se odpravili na pot domov v Vaduz.
Njihova vrnitev ni bila tiha in neopazna. Sprejeli so jih z navdušenjem in olajšanjem. Kneževina je priredila slavje v čast svojim vojakom, ki so se vsi, do zadnjega, vrnili živi in zdravi. Toda ko so opravili uradno štetje, je sledilo presenečenje. Namesto 80 mož, ki so odšli, jih je v vrsti stalo 81.
Skrivnost dodatnega člana se je hitro razjasnila in ni vključevala niti kakšnega dezerterja niti vojnega ujetnika. Po najbolj razširjeni in verjetni različici zgodbe je bil enainosemdeseti mož avstrijski častnik, ki je deloval kot vojaška vez med avstrijskim poveljstvom in lihtenštajnskim kontingentom. Med njihovim bivanjem v Alpah se je z možmi tako spoprijateljil, da se jim je ob koncu vojne preprosto odločil pridružiti na poti domov.
Lihtenštajnska vojska ni osvojila nobenega ozemlja, vendar je pridobila novega prijatelja.
Miroljuben vojaški podvig
Ta miroljuben in skoraj komičen vojaški podvig je bil zadnji v zgodovini Lihtenštajna. Po razpadu nemške konfederacije kneževina ni imela več nobenih vojaških obveznosti. Leta 1868, le dve leti po vrnitvi enainosemdesetih, je lihtenštajnski knez Johann II. iz finančnih razlogov in v duhu nove dobe popolnoma razpustil vojsko. Kneževina je razglasila trajno nevtralnost, politiko, ki se je drži še danes in ki je postala temelj njene identitete.
Zgodba o zadnji lihtenštajnski vojni je danes del nacionalne folklore in je lepa metafora za državo, ki je majhna, miroljubna, pragmatična in sposobna izogniti se velikim konfliktom, ki divjajo okoli nje. V svetu, ki slavi junaške bitke in krvave zmage, Lihtenštajn pripoveduje drugačno zgodbo – pripoveduje o tem, da je včasih najpogumnejše dejanje to, da se ne bojuješ.
Kaj o tem danes porečejo slovenski politiki, si lahko samo mislimo.
