Julija 1518 je na eni od tlakovanih ulic v Strasbourgu, takrat svobodnem cesarskem mestu v Svetem rimskem cesarstvu, ženska, znana kot Frau Troffea, storila nekaj nenavadnega. Brez glasbe, brez povoda in brez očitnega veselja je začela plesati. Ni šlo za gibe praznovanja, temveč za mrzlično, neustavljivo gibanje, ki ga ni mogla nadzorovati. Sosedi in mimoidoči so jo sprva opazovali z mešanico radovednosti in posmeha. Toda ko se njen ples ni ustavil ne ponoči ne podnevi, se je zabavanje sprevrglo v skrb in nato v grozo. To ni bil osamljen incident, temveč je pomenil začetek ene najbolj nenavadnih in smrtonosnih epidemij v zgodovini – plesne kuge.
V nekaj tednih se je osamljeni ples gospe Troffea razširil po mestu kot nevidna okužba. Na stotine meščanov, moških, žensk in otrok, je zapustilo svoje domove in se pridružilo neprekinjenemu, grozljivemu plesu. Niso plesali iz radosti. Njihovi obrazi so bili polni bolečine, njihova telesa premočena od znoja, njihovi kriki pa so odmevali po ulicah, medtem ko so njihove noge neutrudno udarjale ob tla.
Zgodba o plesni kugi v Strasbourgu pa ni samo čudna zgodovinska anekdota, gre pravzaprav za srhljivi vpogled v moč množične psihoze in je hkrati opomin na to, kako se lahko skupnost pod neznosnim pritiskom spremeni na najbolj nepredstavljive načine.
Več sto plesalcev
Kar se je začelo z omenjeno gospo, je hitro ušlo izpod nadzora. V enem tednu je po ulicah Strasbourga neustavljivo plesalo več kot trideset ljudi. Do avgusta se je število povzpelo na približno 400. Prizori so bili strašljivi. Dnevna in nočna procesija plešočih je vijugala po mestu, njihova telesa so se krčevito zvijala v ritmu, ki ga ni narekovala nobena glasba. Očividci so poročali o praznih pogledih, o rokah, ki so mlatile po zraku, in o nogah, ki so otekle in krvavele v čevljih.
Mestne oblasti – svetniki, cehovski voditelji in duhovščina – so bile obupane. To ni bil prvi izbruh plesne manije v Evropi, toda tako obsežen in smrtonosen primer je bil brez primere. Ljudje so dobesedno plesali do smrti. Nenehni fizični napor je vodil v srčne infarkte, možganske kapi in popolno izčrpanost. Po nekaterih poročilih naj bi na vrhuncu epidemije vsak dan umrlo tudi do petnajst ljudi.
V poskusu, da bi zajezili epidemijo, so se mestni veljaki obrnili na ceh zdravnikov. Po posvetu in zavrnitvi astroloških ali nadnaravnih vzrokov so postavili diagnozo – šlo naj bi za bolezen, ki jo povzroča »vroča kri« v možganih. Njihova predpisana terapija je bila logična posledica te diagnoze, toda v praksi katastrofalna. Odločili so, da je edini način za ozdravitev ta, da bolniki plešejo, dokler vročica ne popusti. Verjeli so, da morajo bolezen izplesati iz telesa.
Tako so oblasti v dobri veri storile najslabše mogoče. Odprle so dve veliki cehovski dvorani in mestno tržnico z žitom ter jih namenile samo plesu. Še več, v središču mesta so dali zgraditi velik leseni oder. Da bi spodbudili proces zdravljenja, so najeli profesionalne glasbenike – piskače, bobnarje in goslače –, ki so igrali noč in dan, da bi ohranjali ritem. Ta ukrep je imel nasprotni učinek. Glasba ni le spodbujala že plešočih k še večjemu naporu, temveč je verjetno pritegnila še več ljudi, ki so se v transu pridružili maniji. Terapija je postala smrtonosna past.
Vse slabše razmere
Ko je postalo očitno, da se razmere le slabšajo in da ljudje umirajo v še večjem številu, so oblasti spremenile strategijo. Opustili so medicinsko razlago in se zatekli k verski. Razglasili so, da je plesna kuga božja kazen, prekletstvo, ki ga je nad mesto poslal sveti Vid. Ta sicilijanski mučenec iz 4. stoletja je bil v ljudskem verovanju svetnik, h kateremu so molili za zdravje pri nevroloških boleznih, kot je epilepsija, vendar je bil hkrati znan tudi po tem, da je lahko tiste, ki so ga užalili, preklel z neustavljivim plesom.
Prepovedali so vso glasbo in javna zbiranja. Preostale plesalce, ki so bili še pri močeh, so zbrali in jih prisilili v romanje k svetišču svetega Vida. Tam so duhovniki izvajali obrede, jih mazilili s svetim oljem in molili za odpuščanje. Počasi, v naslednjih tednih, je manija končno začela popuščati in do začetka septembra je plesna kuga izginila tako skrivnostno, kot se je pojavila.
Kaj je torej povzročilo ta grozljivi dogodek? Ena prvih modernih teorij je bila zastrupitev z ergotom, glivo, znano kot rženi rožiček, ki raste na vlažni rži. Ergotamin, aktivna snov v glivi, je kemično podoben LSD in lahko povzroči hude krče, halucinacije in tresavico. Vendar večina sodobnih zgodovinarjev to teorijo zavrača. Simptomi ergotizma običajno vključujejo tudi gangreno in motnje krvnega obtoka, kar bi otežilo koordinirano gibanje, kot je ples, poleg tega pa o teh simptomih poročila iz leta 1518 ne govorijo.
Množična psihogena bolezen?
Danes je najbolj sprejeta razlaga, da je bila plesna kuga v Strasbourgu primer množične psihogene bolezni, bolj znane kot množična histerija. Šlo naj bi za skrajni psihološki odziv na neznosni stres. Da bi razumeli to teorijo, moramo pogledati svet, v katerem so živeli prebivalci Strasbourga leta 1518. To je bil svet neizmerne stiske. V letih pred izbruhom so regijo prizadele hude lakote, ostre zime in uničujoče bolezni, vključno z gobavostjo, sifilisom in »angleškim potom«, skrivnostno boleznijo, ki je povzročala visoko smrtnost. Ljudje so bili podhranjeni, obubožani ter so živeli v nenehnem strahu pred smrtjo in božjo jezo. Poleg tega je bila to doba globokih verskih in socialnih nemirov, tik pred vrhuncem protestantske reformacije.
V takšnem ozračju skrajnega in dolgotrajnega stresa je lahko duh posameznika in celotne skupnosti preprosto počil. Množična psihogena bolezen se pogosto pojavi v zaprtih skupnostih, ki so pod velikim pritiskom in delijo skupna verovanja. Ljudsko verovanje v prekletstvo svetega Vida je ponudilo kulturni okvir, znotraj katerega se je ta kolektivni duševni zlom izrazil – kot neustavljivi, prisilni ples. To ni bil zavestni protest, ampak nezavedni ples obupa, edini izhod za nakopičeno travmo.
