V svetu, kjer je rožnata barva jezika pri vretenčarjih skorajda pravilo, peščica živalskih vrst izstopa z osupljivo posebnostjo: modrim, vijoličastim ali skoraj črnim jezikom. Ta redek pojav, ki ga najdemo pri tako različnih bitjih, kot so žirafe, severni medvedi in celo nekatere pasme psov, ni zgolj estetska muha narave, pač pa gre za fascinantno poglavje evolucijske biologije, kjer pigmentacija služi kot ključno orodje za preživetje – od zaščite pred soncem do obrambe pred plenilci.
Jezik, organ, ki se je pri vretenčarjih razvil pred približno 350 milijoni let, ni samo mišična gmota v ustni votlini. Sestavljen je iz kompleksne mreže mišic – pri človeku jih je kar 17, kar ga dela za enega najmočnejših organov v telesu – in je bogato oživčen ter prekrvljen. Njegova vloga je pomembna: od okušanja, žvečenja in požiranja do komunikacije in celo termoregulacije pri nekaterih vrstah.
Hemoglobin v žilah
Naj najprej povemo, da je običajna rožnata barva jezika posledica hemoglobina v številnih krvnih žilah. Toda kaj povzroči dramatičen odmik k modri? Odgovor se skriva v pigmentu, imenovanem melanin. Gre za isti pigment, ki je odgovoren za barvo naše kože in las ter nas ščiti pred škodljivimi ultravijoličnimi žarki. Pri živalih z modrim jezikom je koncentracija melanina, natančneje evmelanina, tako visoka, da organ obarva v temne modro-vijolične odtenke.
Najbolj znan primer te prilagoditve najdemo pri žirafah in njihovih najbližjih sorodnikih, okapijih. Jezik žirafe, ki lahko v dolžino meri tudi do 50 centimetrov, je izjemno spreten in močan organ. Z njim objemajo in trgajo liste z bodičastih akacijevih vej, kar pomeni, da je njihov jezik več ur dnevno izpostavljen neusmiljenemu afriškemu soncu.
Znanstveniki so prepričani, da temna pigmentacija deluje kot naravni sončni filter. Medtem ko bi bil rožnat jezik hitro podvržen hudim opeklinam, ga visoka vsebnost melanina ščiti pred UV-sevanjem in omogoča bolj varno prehranjevanje.
Popolnoma drugačno vlogo pa ima moder jezik pri plazilcu, znanem kot tilikva ali modrojezični skink, ki živi v Avstraliji in na Novi Gvineji. Njegov jezik ni temno moder kot pri žirafi, temveč izrazito žive, skoraj električno modre barve. Ko se skink počuti ogroženega, na primer zaradi napada ptice roparice ali kače, na stežaj odpre usta in pokaže živo modro obarvan jezik.
Obrambni mehanizem
Ta nenaden blisk intenzivne barve deluje kot obrambni mehanizem, ki preseneti in zmede plenilca. V tistem ključnem trenutku zmede si plazilec pridobi dragocene sekunde za pobeg. Barva torej ni zaščita, temveč orožje v nekakšnem psihološkem vojskovanju za preživetje.
Tudi pri severnem medvedu, velikanu Arktike, najdemo temno pigmentiran jezik. Znanstveniki imajo več hipotez. Prva je podobna kot pri žirafi: v okolju, kjer sneg in led močno odbijata sončno svetlobo, bi temen jezik lahko ponujal zaščito pred UV-žarki. Bolj verjetna razlaga pa je povezana s splošno fiziologijo medveda. Njegova koža pod prosojnim kožuhom je namreč popolnoma črna, kar mu pomaga pri absorpciji sončne toplote. Temen jezik je tako verjetno le del te splošne pigmentacijske strategije za ohranjanje telesne temperature v ekstremnem mrazu.
Zgodba postane drugačna, ko preidemo na domače živali. Pri pasmah, kot sta čov čov in šarpej, modro-črn jezik ni posledica naravne selekcije za preživetje v divjini. Gre za genetsko mutacijo, ki povzroča prekomerno proizvodnjo melanina. To lastnost so ljudje skozi stoletja zavestno ohranjali in razmnoževali izključno zaradi estetskih razlogov.
