Cerkev sv. Nikolaja na Gradišču v Petrušnji vasi v bližini Stične je v arhivskih virih prvič omenjena leta 1250. Tedaj je kot podružnična cerkev župnije Šentvid pri Stični in z njo povezanimi prihodki postala predmet spora med šentviškim župnikom in stiškim samostanom. Kot je navedeno v znanstveni monografiji Šentviško tisočletje: 1000 let župnije Šentvid pri Stični, ki sta jo uredila mag. Dušan Štepec in Matej Šteh, je spor rešil patriarh Bertold s priključitvijo svetišča k stiškemu samostanu. Šentviškemu župniku je kot odškodnino za izgubljeno cerkev podaril šest kmetij na Kalu. A ne glede na to se v arhivskih virih cerkev še vedno pojavlja kot podružnica šentviške župnije.
Večje spremembe in ob tem tudi sedanjo podobo je gradiška cerkev dobila z baročnimi predelavami v 17. stoletju. Leta 1628 je svetišče temeljito prezidal stiški opat Jakob Reinprecht, medtem ko je leta 1675 stiški opat Maksimiljan cerkvi prizidal kapelo sv. Antona Padovanskega. S čaščenjem tega svetnika je po besedah Maksa Jerina, oskrbnika Lavričeve koče, ki na 519 metrih nadmorske višine stoji v neposredni bližini cerkve, »postala znana božja pot za zdravje otrok in je bila zelo obiskana, vse dokler ni Marija Terezija ukinila samostanov. Tedaj je cerkev ponovno prišla pod upravo šentviške fare.«
Krasijo jo trije oltarji
Dobro pa je cerkev obiskana tudi v sedanjem času, je dejal njen ključar. Izletniki, ki obiščejo eno najnižje ležečih koč v Sloveniji, do katere vodi tudi cesta iz Stične, se ob okoliški naravi radi razgledajo tudi po cerkvi. Jerin jim svetišče z veseljem odpira in ob tem pripoveduje o njeni zgodovini. »Izredno zanimanje je za cerkev. Okoli je tudi božja pot, ki jo ljudje pogosto prehodijo in pozvonijo na zvonec želja,« je pojasnil.
Cerkev krasijo trije oltarji. Glavni oltar, posvečen sv. Nikolaju, je bil izdelan leta 1705, po obliki pa sodi k tako imenovanim zlatim oltarjem. Stoji na pravokotni leseni mizi, ki je s predaloma in oltarnim nastavkom marmorirana. Še danes pa se, kot je izpostavil Jerin, v cerkvi čuti vpliv stiškega samostana. V oltarju je namreč še vedno viden stiški grb in figura nekdanjega meniha oziroma opata iz konca 17. in začetka 18. stoletja. Na hrbtni strani oltarja so podpisi obiskovalcev, najstarejši segajo v drugo polovico 19. stoletja.
Stranski oltar na južni steni ladje, ki je posvečen sv. Luciji, je bil izdelan leta 1930 in nadomešča starega iz začetka 17. stoletja, posvečenega sv. Ani. V kapeli pa je oltar posvečen sv. Antonu Padovanskemu, ki je na leseni menzi nastal leta 1675.
Notranjost cerkve med drugim naseljuje križev pot, del ladje in kapele pa sta poleg sakralne motivike tudi lestenca iz barvnega stekla, ki bi po navedbi v znanstveni monografiji lahko bila izdelana še v 19. stoletju.
Posebnost cerkvene ladje so ostanki gotskih fresk, ki so ohranjene na južni in severni ladijski steni pod pevskim korom. Te so odkrili domačini med zadnjo obnovo cerkve v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Udarniška obnova
To udarniško obnovo cerkve, pri kateri so prebivalci sodelovali tako s svojim delom kot denarjem, pa je izpostavil tudi ključar svetišča. »Leta 1996 smo začeli obnavljati cerkev: uredili smo fasado, zamenjali streho, obnovili zvonik in drugo. Vse smo naredili z veliko skupnega truda. S takšno skupinsko energijo je narejeno največ. Čeprav je en človek lahko še kako delaven, se utrudi ali naveliča, v dobri ekipi pa se dela z veseljem in brez težav,« je še kolektivnega duha opisal Jerin.
Za cerkev, ki še vedno služi svojemu namenu in živi povezana z lokalno skupnostjo, domačin še pravi, da imata oba – svetišče in hrib močno energijo. Posebno »duhovnost svetišču daje tudi njena starost«.
Po zadnji obnovi je cerkev dobila še nove elemente. Na zunanji del zvonika je slikar Slavko Cencelj naslikal sv. Nikolaja, na zahodno zunanjo steno kapele pa so leta 2016 pritrdili spominsko ploščo, posvečeno šentviškemu župniku Jožefu Jeriču iz 19. stoletja, rojenemu v bližnji mežnariji, sicer pa tudi čebelarju in soustanovitelju prvega slovenskega čebelarskega društva ter uredniku prve slovenske čebelarske revije – Slovenska čebela. Zato so mu ob 80. obletnici organizacije dolenjski čebelarji postavili spominsko obeležje.
Zvonovi iz leta 1922
V zvoniku so do prve svetovne vojne viseli štirje bronasti zvonovi. Tri so, kot je povedal Jerin, odnesli avstro-ogrski vojaki, četrtega, ki je manjši, pa so domačini skrili. Leta 1922 so nato na novo namestili tri zvonove, ki so jih ulili v Kranjski industrijski družbi na Jesenicah. Pridružil se jim je še ohranjeni, bronast z reliefom sv. Antona Padovanskega.
V zvoniku je tudi kotišče kolonije netopirjev, vrste malega podkovnjaka in vejicatega netopirja. Njun prehranjevalni habitat je širše območje okrog Šimenkove jame, ki leži jugozahodno od cerkve. Območje je razglašeno za ekološko pomembno, je še naveden podatek v knjigi o šentviški župniji.
