Osmi oktober 1991 je pomemben mejnik v slovenski denarni zgodovini, saj so v obtok prišli prvi tolarski boni. To je bila začasna oblika gotovine, ki je predstavljala prehodno obdobje med jugoslovanskimi dinarji in lastno slovensko valuto, dokler se ne pripravijo pravi bankovci in kovanci.
Po videzu je šlo za preproste lističe, na katerih sta bila natisnjena njihova vrednost in lipov list kot simbol slovenstva, bili pa so brez ustrezne tehnične zaščite. V uporabi so bili le do 31. decembra 1991, torej le slabe tri mesece. Uradno so se imenovali menjalniški boni Republike Slovenije. Niso bili uradna valuta, vseeno pa so v praksi krožili kot denar. Slovenci so tako po sto letih spet imeli v rokah svoj denar. Zadnja samostojna valuta v tem prostoru je bila krona Kraljevine SHS (pred uvedbo dinarja).
Prve, a začasne valute
Tolarski bon je bil v letu osamosvojitve Slovenije začasni papirni denar. Lahko bi rekli, da je šlo za improvizacijo, da Sloveniji ne bi bilo več treba uporabljati jugoslovanskih dinarjev. Šele ko so 1. januarja 1992 tolarske bone zamenjali tolarski bankovci in kovanci, smo dobili pravo valuto, s tem pa tudi zakonito plačilno sredstvo, urejeno z zakonodajo in monetarno politiko Banke Slovenije. Tolarji so postali so zelo stabilni, ker so bili vezani na nemško marko in pozneje evro. V ekonomskem smislu so bili orodje monetarne politike.
Na poznejših tolarjih, ki so bili že bolj premišljeno tehnično in vizualno zasnovani, so bile natisnjene podobe znanih osebnosti iz slovenske zgodovine, to so bili Primož Trubar, France Prešeren, Ivan Cankar..., prikazani so bili tudi simboli iz kulture in narave. A tudi tolarji so bili le začasna valuta. V uporabi so bili 14 let oziroma do leta 2006, ko so jih zamenjali evri, ki jih uporabljamo še danes.
Ozadje nastanka bonov
in tolarjev
Takoj po razglasitvi samostojnosti junija 1991 je Slovenija še nekaj mesecev uporabljala jugoslovanske dinarje, kar se je kmalu izkazalo za politično in gospodarsko problematično. Slovenija je bila postavljena pred pomembno nalogo, da uvede lastno denarno enoto. A do oblikovanja in tiska stalne valute, za katero se je že vedelo, da bo nosila ime tolar, je bila potrebna začasna rešitev. In to so bili tolarski boni. Stiskali so se v vrednostih 0,5, 1, 2, 5, 10, 20, 50 in 100 tolarjev po naročilu Banke Slovenije v Cetisu v Čateških Toplicah. Tem menjalniškim bonom Republike Slovenije so ljudje rekli tudi papirnati denar z lipovim listom. Ko so s 1. januarjem 1992 na trg prišli tolarji, bonov niso ukinili takoj, temveč so jih umaknili postopoma.
Tolarske bone je vizualno in oblikovno zasnoval priznani slovenski oblikovalec Miljenko Licul, ki se je podpisal tudi pod oblikovno podobo poznejših tolarjev in evrskih kovancev. Glavni motiv je bil lipov list kot simbol slovenstva, narodne zavesti in enotnosti ter je prostor dobil na sprednji strani bona. Tam sta bila tudi napis Republika Slovenija in oznaka vrednosti bona v številkah in besedi. Različne vrednosti bonov je oblikovalec različno obarval; denimo na bonu za 0,50 tolarja je barva rumenkasto siva, na bonu za 1 tolar je svetlo zelena, na bonu za 100 tolarjev pa vijoličnorjava.
Na zadnji strani bonov je bila še enkrat natisnjena njihova vrednost, dodani so bili nekateri zaščitni vzorci (vodni znak), ne pa recimo tudi varnostna nitka. Ne najdemo niti nobenih kompleksnih grafičnih elementov. Velikost bonov je bila približno enotna ne glede na vrednost. Zanimivost je še, da je na vsakem bonu podpis takratnega guvernerja Banke Slovenije Franceta Arharja.
Denar, simbol samostojnosti
Boni in nato tolarji so predstavljali most k politični samostojnosti in ekonomski stabilnosti novonastale mlade države. Denar je bil vedno več kot le menjalno sredstvo, bil je tudi simbol državnosti, podobno kot zastava ali grb. S tem ko se je Slovenija otresla jugoslovanskega dinarja in posledično spiralne hiperinflacije, ki je v devetdesetih letih prizadela nekdanjo Jugoslavijo (leta 1993 je dosegla eno najvišjih stopenj na svetu), je storila ključni korak k stabilizaciji gospodarstva.
Banka Slovenije, ki so jo ustanovili junija 1991, je s tem dobila možnost, da izvaja samostojne monetarne politike. Z lastno valuto je lahko začela nadzorovati ponudbo denarja, obrestne mere in devizne tečaje. Tolar je bil zasnovan kot relativno stabilna valuta, saj ga je Slovenija vezala na stabilne tuje valute, in ta sidrana politika je pomenila, da se je Slovenija že od začetka usmerjala v evropski gospodarski prostor in ne več proti Balkanu.
Inflacija ni samo ekonomski, ampak tudi socialni problem, saj spodjeda prihranke in povečuje revščino. Stabilni tolar je zavaroval prebivalstvo pred razvrednotenjem premoženja, kar je bila v primerjavi z drugimi jugoslovanskimi republikami velika prednost. Slovenci so začeli zaupati v mlado državo, prihranki v tolarjih so bili varni, zaupati nam je začel tudi svet. Stabilna lastna valuta je bila pozneje tudi eden od osrednjih pogojev za pristop k EU in evrskemu območju. Slovenija je evro uvedla leta 2007 kot prva nova članica EU.
