Gre za tisto vrsto delavnice, kjer se ljudje dolgo gledajo v oči, globoko dihajo in si izmenjujejo dotike, ki niso ne masaža ne flirt. Nekaj vmes. Nekaj, kar je izmuzljivo razumu, tvoje telo pa razume takoj.
Bila sem vznemirjena, v pričakovanju, začinjenem z razumsko skepso in odtenki neugodja. Ne zato, ker bi se bala, kaj se bo zgodilo, ampak ker sem vedela, da bom morala izklopiti svoj notranji nadzorni center – tisti analitični glas, ki ves čas procesira, nadzoruje, presoja in pripravlja taktične manevre za preživetje v vsakem trenutku.
V prostoru, kjer se ni komentiralo, ocenjevalo ali popravljalo, sem prvič po dolgem času samo bila. Brez »kako se spodobi«, brez »kako sem videti«, brez »a sem dovolj čustveno razvita za to«. Tam nekje med dihanjem, čutenjem in mehkimi dotiki sem se dotaknila tudi svoje senzualnosti. Ne tiste, ki bi jo lahko zapakirala v oglas za božjastno drag parfum, ampak tisto, ki je tiha, prisotna, subtilna. In najbolj ironično: ko sem prenehala poskušati »biti jaz«, sem si končno dovolila – no ja – biti jaz.
Na tej točki se moram dotakniti tega famoznega pop slogana naše dobe: »Bodi, kar si.« Prežvečen kot postani čevapčiči in veganski burgerji. Prisoten povsod, na platnicah knjig za samopomoč in v vsakem tretjem instagramskem opisu pod fotografijo vplivnice, ki sedi na robu postelje v bež majčki priznane znamke, gleda v tla in razmišlja, katero sponzorsko kodo uporabiti za razsvetljenje.
Ampak kaj to sploh pomeni? Če bi to vzela resno, bi zdaj nosila pižamo v službo, jedla burek za zajtrk in ignorirala vse e-maile? Večina nas misli, da smo, kar smo, a realnost je precej bolj … kostumografska. V resnici smo zbirka vlog. Prijazni v trgovini. Zabavni na zabavah. V spalnici samozavestni (ali pa zelo dobri igralci).
In potem se zgodi nekaj, kar te vrže iz tega teatra. Neki dotik. Neki pogled. Neki prostor, kjer ni scenarija. In na tej delavnici se je zgodilo ravno to: telo se je oglasilo po svoje.
Ugotovila sem, da dotik ni nekaj, kar daš ali prejmeš – je ogledalo. Pove ti, kako se počutiš v svoji koži. Koliko zaupaš. Koliko si tam. In predvsem: ali imaš stik s sabo ali samo predstavo o tem, da ga imaš. In ja, to pomeni tudi postavljanje mej. Ne tistih iz učbenikov asertivnosti, ampak tistega notranjega da in ne, ki ju telo zazna veliko prej kot um. Samo da tega glasu pogosto sploh ne slišimo, ker ga preglasijo skripte: »bodi prijazna«, »ne kompliciraj«, »kaj si bo pa mislil«. Ko sem začela poslušati ta telesni glas, sem neizogibno trčila ob širšo resnico. Da ta senzualni stik s sabo ni samoumeven. Da ni le moj osebni izziv, ampak del večje zgodbe.
Kasneje sem razmišljala še o tem, kako je svet večini žensk ukradel senzualnost. Ne neposredno, ne nasilno – ampak elegantno. S tem, da jo je spremenil v performans za druge. In k temu je prilepljen še en velik nesporazum: svet vztrajno meša senzualnost in seksualnost. Če si senzualna – če uživaš v dotiku, počasnosti, čutenju, gibanju – si hitro označena kot seksualno razpoložena. Kot da je edini kontekst za stik s telesom seks. Ampak senzualnost je širša. Je stik s seboj. Seksualnost je lahko njen del, ni pa njena definicija. Čas je, da se ta pojma razvežeta. Ker če ju ne ločimo, potem vse, kar ni hitro, neposredno in usmerjeno v seks, postane sumljivo ali napačno razumljeno. In to ni težava senzualnosti – to je kulturna kratkovidnost.
Senzualnost ti da orodje, da ne potrebuješ igrati vloge, ampak lahko zares uživaš – brez scenarija, brez mask, samo ti in telo, ki mu zaupaš. In kar je najbolj čudovito: ta občutek lahko odneseš s sabo. V vrsto na banki. V pogovor z bivšim, ki te spravi ob živce. V trenutke, ko prej ne bi postavila meje, ker si želela biti razumna in sprejemajoča. In ja – absolutno tudi v spolnost.
Mogoče bi morali imeti senzualni trening že v osnovni šoli. Najprej se naučiti, kako se čutiti. Potem pa, kako se deliti.
