Danes je v Franciji prav posebna obletnica. 60 let je odkar so tamkajšnje ženske dobile pravico do lastnega bančnega računa. 60! Torej so si to pravico priborile šele leta 1965. Pa to ni edini zanimiv primer. Švicarke lahko volijo od leta 1971, ženskam so lahko v Angliji do leta 1982 odrekli strežbo, posilstvo v zakonu pa je v Nemčiji kaznivo šele od leta 1997.
Pojdimo najprej v Francijo. Tam je zakon iz 13. julija 1965 korenito spremenil življenja milijonov žensk. Spomin 93-letne Marie, ki so ga te dni objavili, pa razkriva, kako je preprost obisk banke postal odločilen korak k osebni svobodi in družbenim spremembam.
Upravljanje s svojim denarjem
Zakon o reformi zakonskih premoženjskih razmerij je poročenim ženskam končno dovolil, da brez dovoljenja moža odprejo bančni račun in samostojno upravljajo s svojim denarjem. Do takrat je bil svet financ trdno v moških rokah: žena je za zaposlitev, odprtje računa ali celo za prosto razpolaganje z denarjem gospodinjstva potrebovala moževem pristanek.
»Pri svojih letih sem doživela marsikaj: vojne, odporniško gibanje, kapitulacijo 8. maja 1945, Peto republiko in kasneje zakon o splavu,« pripoveduje Maria, njeno pripoved pa je povzela francoska revija L'Obs. »A med vsemi temi prelomnimi datumi ima zakon iz leta 1965 posebno mesto. Dotaknil se me je osebno, intimno.«
Pred tem zakonom je bilo življenje urejeno po nepisanih, vendar železnih pravilih. »Že kot deklica sem razumela: pri hiši ženska ni odločala o ničemer. Ko je šlo za denar ali odločitve, je bila beseda moškega zadnja. Kot je govorila moja mati: ‘Me ženske smo držale vajeti, vendar so oni jahali konja.’«
Maria se je poročila leta 1953, stara 20 let. Mož je urejal vse papirje, on je odločal in podpisoval. Leta 1965 se je nato marsikaj spremenilo.
Zapisano v ustavo
Medtem ko so se v Franciji ženske borile za temeljne finančne pravice, je bil pravni položaj žensk v takratni Jugoslaviji, katere del je bila tudi Slovenija, v mnogih pogledih naprednejši. Ekonomska samostojnost in enakopravnost pri delu sta bili že desetletja prej zapisani v ustavo.
Kar se pravic žensk tiče, je bila Slovenija (in Jugoslavja) res daleč naprednejša v mnogih pogledih.
Zgodovina boja za pravice žensk na Zahodu je v resnici polna presenetljivih zasukov, čudaških zakonskih določil in neverjetno poznih zmag. Medtem ko se danes zdi samoumevno, da ženske volijo, imajo svoj denar in nosijo hlače, je resničnost taka, da so bile te pravice v mnogih, sicer naprednih državah, izborjene šele pred kratkim.
Morda najbolj presenetljiv primer je Švica, država, znana po svoji neposredni demokraciji. Švicarke so na zvezni ravni volilno pravico dosegle šele leta 1971, potem ko so moški volivci predlog na referendumu leta 1959 gladko zavrnili. Toda zgodba se tu ne konča. V kantonu Appenzell Innerrhoden so moški vztrajno glasovali proti volilni pravici na lokalni ravni, zato je moralo posredovati zvezno sodišče, ki jim je to pravico vsililo šele leta 1990. Tako je ta majhen kanton postal zadnja jurisdikcija v Evropi, ki je ženskam podelila polne politične pravice.
Podobno zapleten je bil boj za pravico do sojenja pred poroto. V Združenem kraljestvu so ženskam sicer dovolili sodelovati v porotah leta 1919, vendar so premoženjski cenzusi večino izključevali vse do sedemdesetih let. Sodniki so imeli celo moč, da za primere, katerih vsebina naj ne bi bila »primerna za ženska ušesa«, odredijo izključno moško poroto. V Združenih državah Amerike je zadnja zvezna država, Mississippi, ženskam dovolila sodelovanje v porotah šele leta 1968. Tudi takrat pa se je v nekaterih državah od žensk, za razliko od moških, pričakovalo, da se za to dolžnost prostovoljno prijavijo.
Posebno dovoljenje za nošenje hlač
Finančna neodvisnost, ki je temelj osebne svobode, je bila za ženske dolgo nedosegljiva. Omenili smo francoski primer. No, v Združenih državah Amerike so banke vse do leta 1974, ko je bil sprejet zakon o enakih kreditnih možnostih, redno zavračale prošnje žensk za kreditne kartice ali pa od njih zahtevale moškega poroka.
Celo tako preprosta stvar, kot je izbira oblačil, je bila podvržena strogim pravilom. V Parizu je vse do leta 2013 veljal zakon iz leta 1800, ki je od žensk zahteval, da za nošenje hlač pridobijo dovoljenje policije. Zakon se sicer, na srečo, v zadnjih desetletjih ni več izvajal.
Tudi na tleh ameriškega senata ženskam uradno niso dovolili nositi hlač vse do leta 1993.
Družbeno življenje je bilo prav tako polno ovir. V Združenem kraljestvu je bilo vse do leta 1982 povsem zakonito, da je lastnik puba zavrnil postrežbo ženski zgolj zaradi njenega spola, saj so imeli številni lokali prostore, rezervirane izključno za moške. Šele sodni boj, ki so ga sprožile novinarke, češ da jim takšna praksa škodi pri opravljanju poklica, je prinesel spremembo.
Najbolj temačno poglavje pa se nanaša na telesno avtonomijo znotraj zakonske zveze. Večina zahodnih pravnih sistemov je stoletja delovala po načelu, da mož ne more posiliti svoje žene, saj naj bi poroka pomenila nepreklicno privolitev v spolne odnose. Ta kruta domneva je bila v Združenem kraljestvu odpravljena šele leta 1991, v Nemčiji leta 1997, v Franciji pa leto poprej. Tudi v ZDA je bil boj dolgotrajen in se je odvijal od države do države. Zadnja, Severna Karolina, je posilstvo v zakonu v celoti kriminalizirala šele leta 1993.
