Izhodišče njihovega četrtega kolesarskega izleta so bile Marezige, kjer lahko vaše vozilo parkirate na brezplačnem parkirišču ob Gostilni Karjola. Od tod se spustite levo proti Babičem, na prvem križišču zavijete levo v smeri Boršta, tik zatem pa desno na makadamsko cesto, ki se bo spet priključila na cesto proti Župančičem. Zavijete desno in nadaljujete po cesti ob potoku Rokava. Ko prispete do tako imenovanih škrlin, kjer se Rokava izliva v Dragonjo, boste na desni strani zagledali zgledno obnovljeno staro istrsko hišo. Tu zavijete levo, kjer boste najprej prečkali Rokavo (večinoma je vodostaj nizek, sploh v poletnih mesecih, po deževju pa zna voda narasti tudi do kolen, zato boste za prečkanje potrebovali nekaj iznajdljivosti), malo naprej po makadamu pa še Dragonjo, tokrat čez stari kamniti most. Na začetku poletja ima Dragonja na tem mestu precej vode, tako da se lahko osvežite v njenih tolmunih.
Posestvo Brič, ki pričara občutek Toskane
Po prečkanju mostu zavijete desno, kjer se bo začel kar živahen 5,5 kilometra dolg vzpon (makadamska pot je odlično oskrbovana) do Vinske kleti Brič, ki leži na lokaciji z izjemnim razgledom na morje prek vinogradov, ki se v terasah spuščajo proti dolini in pričarajo pravcati občutek Toskane. Posestvo Brič se razteza na kar 36 hektarjih, od teh je 31 hektarjev vinogradov, pet pa oljčnikov. Grozdje so začeli pridelovati leta 1999, danes pa pridelajo 60 odstotkov rdečih in 40 odstotkov belih vin. Letno pridelajo kar 70.000 litrov vina. Povedo, da so bile te številke prej še višje, toda s prehodom na ekološko pridelavo so se količine zmanjšale.
Ponudba Vinske kleti Brič sega vse od svežih belih vin do odležanih rdečih vin. Od belih sort pridelujejo malvazijo, sivi pinot, sladki muškat, rose in tri oranžna vina. Kot zanimivost omenijo, da so eni od redkih vinarjev, ki imajo v ponudbi rumeni muškat, ki je maceriran in suh. Od rdečih sort poleg klasičnih (refošk, merlot, cabernet sauvignon) ponujajo še eno posebnost, ki ni tipična za istrski vinorodni okoliš – cabernet franc. Pomembna prelomnica za vinsko klet je bilo leto 2022, ko je klet prejela prestižno zlato Decanterjevo priznanje za refošk Vinagra letnik 2018. To je tudi prvo zlato Decanterjevo priznanje za slovenski refošk.
Obisk vinske kleti Brič obvezen tudi za ljubitelje arhitekture
Postanek v Vinski kleti Brič je sicer obvezen tudi za ljubitelje arhitekture. Zgrajena je bila namreč po načrtih enega najpomembnejših slovenskih arhitektov zadnjih desetletij Borisa Podrecce. Ta je na Briču ustvaril zelo nevpadljivo arhitekturo, ki se zlije z okolico in je sodoben poklon istrski stavbni dediščini. Velik del pročelja je namreč obložen s suhozidom iz okoliškega kamna, dodatna modernejša elementa pa sta orehov furnir in steklo. Ne preseneča, da se Vinska klet Brič uvršča med 100 najlepših vinskih kleti na svetu.
Kratek skok v hrvaško Istro
Nekaj metrov za vinsko kletjo boste prečkali nekdanji mejni prehod, po slabem kilometru pa boste že v spokojni vasici Brič, ki ji sledi še ena slikovita hrvaška vas Kučibreg. Po približno dveh kilometrih boste spet v Sloveniji, v vasici Hrvoji, skozi katero se velja zapeljati in se povzpeti mimo cerkve do vaškega pokopališča, od koder se odpira izjemen razgled na razgibano istrsko podeželje in morje, na drugi strani pa se odpira pogled na Kraški rob – v jasnih dneh boste proti severu videli Slavnik, Nanos, v daljavi pa tudi Julijce, proti vzhodu pogled sega vse do Učke, medtem ko se kot kulisa nad Tržaškim zalivom bohotijo Dolomiti.
Po spustu nazaj na glavno cesto pot nadaljujete proti Belvedurju. Če ste raziskovalno razpoloženi, bodite pozorni na majhno tablo na svoji desni, ki usmerja proti Abitantom. Gre za približno tri kilometre dolgo kolesarsko pot, ki vas bo mimo starega mlina popeljala do odmaknjene istrske vasice. Ta je še pred nedavnim veljala za zapuščeno, zadnja leta pa se vanjo vračata življenje in tudi turistična ponudba. Za slednjo je zaslužna družina Perič na obnovljeni domačiji Grondali, ki ponuja tradicionalne istrske jedi, lastno vino in druge domače izdelke, ponuja pa tudi prenočitve.
Kmetija Marima – raj za ljubitelje suhega sadja
Če se niste odločili za skok do Abitantov, boste po Hrvojih kmalu prišli v Belvedur, kjer boste ob cesti zagledali staro gostilno, ki slovi predvsem po fužih s tartufi. Pot nadaljujete po slikoviti in malo prometni glavni cesti v Sirče, kjer nadaljujete v smeri Gračišča, nato pa pri tabli za Trebeše zavijete levo. Tu domuje še ena zanimiva zgodba, povezana z darovi istrske zemlje. Na kmetiji Marima skrbijo za tri hektarje sadovnjakov, v katerih rastejo kakiji, fige, hruške, slive, marelice, obdelujejo tudi hektar oljčnikov ter vinograd namiznega grozdja. »Pri pridelavi skrbno upoštevamo načela ekološkega kmetovanja in poskušamo brez uporabe škropiv in umetnih gnojil ter s pomočjo narave pridelati sadje vrhunske kakovosti,« povedo na kmetiji. »Ker se zavedamo dragocenosti hrane, ki jo pridelujemo, vse faze proizvodnje v sušilnici in pakirnici potekajo ročno, ker le tako lahko zagotovimo želeno kakovost,« dodajo. Njihovi glavni izdelki so suhe fige, suh kaki, suhe slive, suhe hruške, suhe marelice ter ekstra deviško oljčno olje, namizno grozdje in rozine. Na voljo imajo tudi nastanitve, organizirajo pa tudi vodene oglede posestva in lokalnih naravnih znamenitosti.
Hiške slovenske Istre kot poklon trdoživim šavrinkam
Od Trebeš se ponovno vrnete na glavno cesto in nadaljujete pot proti Butarom, mimo Poletičev do Popeter. Od tu se zapeljete do Trseka in mimo vasi Kozloviči do Trušk, kjer lahko naredite postanek v Hiškah slovenske Istre in spoznate še eno zanimivo zgodbo, ki jo pišeta Tilen in Andrej. V njej prepletata zgodovino, osebni pristop in povezovanje z lokalnimi ponudniki, ki prisegajo na kakovost. »Startala sva iz ideje, da gostje poleg hrane in prenočišča dobijo še nekaj več, da okusijo drugačno obliko turizma, takega, ki je daleč od masovnega in je v stiku z lokalnimi proizvajalci,« pove Tilen. Za goste sta tako pripravila kar nekaj doživetij v sodelovanju z okoliškimi domačimi ponudniki, na primer Ekološko kmetijo Bočaj, ki se že 40 let ukvarja s pridelavo oljčnega olja, Zeliščnim rajem slovenske Istre in prej omenjeno ekološko kmetijo Marima, da lahko obiskovalci vzpostavijo pristen stik z ljudmi, ki tu živijo in ustvarjajo kakovostne izdelke, ki so svetlobna leta daleč od industrijske proizvodnje. V Hiškah slovenske Istre strežejo zajtrke, v katerih seveda kraljujejo istrske dobrote. »Skuto nabavljava v Potoku, suhe mesnine pri Trčku v Hrastovljah, sire na Kmetiji Korošec na Socerbu,« našteje Tilen nekatere ponudnike, s katerimi sodelujeta. Andrej, ki je sicer strasten ljubiteljski kuhar, je zadolžen za kulinarični del. Poleg zajtrkov pripravlja tudi večerje, ki so v znamenju tradicionalne istrske kuhinje.
Posebnost tega gostinsko-nastanitvenega obrata, ki ponuja 26 prenočišč ter prostor za dva avtodoma in dva šotora, pa so Hiške slovenske Istre. Tri hiške, Mlekarica, Jajcarica in Krušarica, so imena dobile po trdoživih šavrinkah, ki so tudi iz Trušk v košarah na glavah nosile domače pridelke prodajat v Trst. V hiškah ni elektrike, pohištvo je iz obdobja od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne, obkroža jih zelenje in z vrta se odpira izjemen razgled do morja, v jasnem vremenu pa vse do Dolomitov. Hiške slovenske Istre ponujajo popoln odklop od hektičnega vsakdana.
Za finiš odlična napoletanska pica
Od nostalgičnih hišk vas čaka še nekaj kilometrov vožnje do Marezig, kjer lahko kolesarski potep zaključite z odlično napoletansko pico, ki jo je do »obisti« naštudirala Anja Suton. Konec aprila je v pritličju nastanitvenega obrata Casa Oasa namreč zaživela picerija The Holy Crust. Anja se je s peko pic ljubiteljsko začela ukvarjati pred petimi leti, a očitno jo je umetnost ustvarjanja popolne pice povsem zasvojila in je, kot pravi, prerasla v veliko ljubezen in strast. Velik poudarek daje pripravi testa, ki je nekakšen »hibrid droži«, ter kakovostnim sestavinam, ki prihajajo iz Italije. »Moja pica je poklon klasični napoletanski pici, kjer se je rodila pica. Zelo spoštujem te mojstre in pice si ne bom nikoli lastila. Jaz samo dodajam svoj košček v mozaik, ki je nastajal skozi vso zgodovino napoletanske pice,« še pove Anja.
vir: visitkoper.si
