Bil je topel poznoavgustovski četrtek, 23. avgusta 1973, ko je v zraku nad elegantnim stockholmskim trgom Norrmalmstorg še vedno prevladovala brezskrbnost poletja. Toda ob deseti uri dopoldne je iluzijo prekinil vdor v prostore takratne banke Kreditbanken. Jan Erik Olsson, zapornik na pogojnem izpustu, je z brzostrelko v rokah in z nerazločnim ameriškim naglasom zakričal: »Zabava se je pravkar začela!« Ta stavek ni naznanil samo enega najbolj odmevnih ropov v švedski zgodovini, temveč je sprožil šestdnevno dramo, ki je v živo pred televizijskimi zasloni spremljala vsa država in svetu zapustila enega najbolj razvpitih in hkrati spornih psiholoških terminov — stockholmski sindrom.
Olssonova tarča ni bil zgolj denar. Njegove zahteve so bile natančne in drzne: tri milijone švedskih kron, dve pištoli, neprebojne jopiče, hiter avtomobil in – kar je bilo najbolj presenetljivo – izpustitev njegovega sojetnika in prijatelja, zloglasnega bančnega roparja Clarka Olofssona, iz zapora. Švedske oblasti, ki se s takšno krizo s talci še nikoli niso soočile, so se znašle v primežu negotovosti. Po začetnih napetih pogajanjih so popustile in Olofssona pripeljale v banko.
Spremenjena dinamika
S prihodom karizmatičnega, šarmantnega in prebrisanega Olofssona se je dinamika v bančnem trezorju, kjer sta bila roparja in štirje talci – tri ženske, Birgitta Lundblad, Elisabeth Oldgren, Kristin Enmark, in moški, Sven Säfström – korenito spremenila. Olofsson je prevzel vlogo pomirjevalca in glavnega pogajalca. Medtem ko je Olsson ohranjal grozečo držo, je Olofsson s talci vzpostavil nepričakovan, skorajda prijateljski odnos. Tolažil jih je, se z njimi pogovarjal in jim zagotavljal varnost.
Drama, ki se je odvijala v 2,5 krat 14 metrov velikem trezorju, je postala prvi medijski spektakel te vrste na Švedskem. Kamere so bile ves čas prižgane, novinarji so poročali o vsakem premiku. Talcem je bilo celo dovoljeno telefonirati, kar je privedlo do bizarnega, vendar ključnega trenutka v zgodbi. Triindvajsetletna Kristin Enmark je v neposrednem telefonskem pogovoru s takratnim premierjem Olofom Palmejem prosila, naj ugodi zahtevam roparjev in jih izpusti skupaj z njimi. »Ne bojimo se Clarka in drugega fanta. Bojimo se policije,« je dejala v slušalko, kar je šokiralo javnost in pogajalce.
Ta izjava je postala temelj za teorijo, ki jo je kmalu zatem postavil psihiater in kriminolog Nils Bejerot, član policijske pogajalske ekipe. Ne da bi se kadarkoli srečal s talci, je njihovo obnašanje – strah pred rešitelji in naklonjenost do ugrabiteljev – označil za patološko stanje. Poimenoval ga je »norrmalmstorgssyndromet» ali sindrom z Norrmalmstorga. Izraz se je hitro prijel in v mednarodnem prostoru postal znan preprosto kot stockholmski sindrom.
Kaj se je v resnici dogajalo?
Toda kaj se je v resnici dogajalo za debelimi jeklenimi vrati trezorja? Kasnejša pričevanja talcev so razkrila drugačno plat zgodbe. Opisovali so, kako je Olsson eni od talkinj, ki jo je zeblo, ponudil svoj jopič. Kako jim je Olofsson prigovarjal, naj se ne vdajo obupu. Predvsem pa so vsi štirje čutili, da je največja grožnja njihovi varnosti prihajala od zunaj – s strani policije, ki je oblegala banko in katere taktika se jim je zdela nepredvidljiva in nevarna. Ko je policija šestega dne skozi izvrtano luknjo v stropu spustila solzivec, sta se roparja predala. Toda talci so vztrajali, da pridejo ven skupaj z njimi, kot živi ščit, saj so se bali, da bo policija streljala. »Ne storite jim ničesar, niso nam storili ničesar žalega,« je ob predaji kričala Enmarkova.
Stockholmski sindrom je kot izraz doživel bliskovit medijski vzpon, ki pa je bil v obratnem sorazmerju z njegovo znanstveno utemeljenostjo. Postal je priročna razlaga za kompleksen psihološki odziv na travmatično situacijo, v kateri žrtve za preživetje razvijejo strategijo prilagajanja in sodelovanja z agresorjem. Vendar pa ga uradni diagnostični priročniki za duševne motnje, kot sta DSM ali MKB, nikoli niso priznali kot samostojno motnjo.
Kristin Enmark je kasneje ostro zavračala Bejerotovo diagnozo in trdila, da je bilo njeno ravnanje povsem racionalna odločitev za preživetje. »Krivdo so prevalili na žrtev,« je dejala. »Naredila sem vse, kar sem lahko, da bi preživela.«
