Sploh za evropsko uho se zdi umestno vprašanje, katera od ameriških zasedb iz šestdesetih in sedemdesetih, torej po tem, ko je v ZDA pljusknila britanska pop invazija z The Beatles na čelu in so ZDA iskale odgovor, zveni najbolj ameriško. So to južnjaki kot Lynyrd Skynyrd ali Allman Brothers, zasedbe z vzhoda ali zahoda, iz New Yorka, Los Angelesa ali San Francisca? Kajti San Francisco velja za valilnico ameriške hipijevske glasbe, podvprašanje pa bi se glasilo, katera zasedba iz San Francisca je najbolj Frisco. Z najbolj prepoznavnimi psihedeličnimi country večglasji in harmonijami obče.
Kandidatov je kar nekaj. Grateful Dead so zagotovo najbolj množično kultna zasedba, čeravno so Jefferson Airplanom dokazljivo uspele močnejše skladbe, saj so bili na Billboardovi lestvici najvišje uvrščeni na peto mesto s skladbo Somebody To Love in na osmo z White Rabbit, medtem ko je največji lestvični uspeh Deadov deveto mesto z globalno niti ne posebej znano Touch Of Grey. Vendar prva plošča Take Off, ki je izšla 15. avgusta 1966, še ni imela prebojne uspešnice. In na njej mesta glavne vokalistke še ni zavzemala Grace Slick, temveč Signe Toly Anderson, ki se je tako kot večina glasbenikov iz San Francisca (Andy Garcia iz Deadov je bil redek domačin) v kalifornijsko mesto preselila od drugod. Ona iz Seattla.
Kdor je bil hipi, je vedel, kam mu je iti
V začetku šestdesetih je San Francisco začel privlačiti mladež iz vseh ZDA in osnovna hipijevska struktura se je zgodila še pred letom 1967 oziroma pred tako imenovanim poletjem ljubezni, ko je San Francisco obiskalo več kot sto tisoč hipijev, ki so zasedli mestno okrožje Haight-Ashbury na meji s parkom Golden Gate. Hipijevstvo sprva niti ni bilo prevladujoče glasbena scena, ampak so bili vodilni literati. Tudi dogajanje leta 1967, ko je bila glasbena scena že bistveno bolj uveljavljena, se je nehote začelo z multiumetniškim protestnim shodom, potem ko so jeseni 1966 v Kaliforniji prepovedali LSD. Prvega dogodka se je udeležilo trideset tisoč ljudi, kar je sprožilo učinek snežne kepe. Do pomladi, ko je v obtok prišel znameniti napev San Francisco Scotta McKenzieja, se je hipijevsko seljenje v San Francisco razraslo v fenomen, o katerem so poročali mediji po vseh ZDA in po svetu. To je dogajanju dalo dodaten pospešek. Svoje je prispeval še Monterey Pop Festival, ki je bil napovedan za junij. Kdor je bil hipi, je leta 1967 vedel, kam mu je iti. V Frisco. Kot glavni junak romana Na poti Jacka Kerouaca, v katerem je hipijevstvo prepoznalo svojo biblijo, čeravno je bil Kerouac osebno precej konservativen tip.
Do pojava hipijev je bil San Francisco glasbeno drugorazredno mesto. Kot rečeno so mu prvi preboj priskrbeli literati oziroma beat pesniki s konca petdesetih, ki so jih kritiki oklicali za sanfranciško renesanso. Leta 1963 se je iz New Yorka v kalifornijsko mesto preselil Alan Ginsberg, slavni pesnik in pisatelj, ki se je tam spoprijateljil s Timothyjem Learyjem, predavateljem klinične psihologije na sanfranciški univerzi, ki je bil obenem velik in najmočnejši javni zagovornik LSD. Za prav tako pomemben trenutek pretvorbe beatništva v hipijevstvo se šteje eksperimentalna umetniško-popotniška skupina Happy Pranksters ali Veseli šaljivci, ki so se leta 1964 z avtobusom in polni LSD odpravili na pot do New Yorka, z osnovno idejo promovirati literarna dela Kena Keseyja, med drugim avtorja romana Let nad kukavičjim gnezdom iz leta 1962, po katerem je bil kasneje posnet znameniti film. Šaljivcem se je pot zavlekla za nekaj let, ves čas so se snemali, krožili po ZDA in prirejali zabave s koncerti. Njihova hišna zasedba so bili predhodniki Grateful Dead in tudi Signe Toly Anderson je opustila vlogo glavne pevke pri Jefferson Airplane prav zato, ker se je zaljubila v enega od članov posadke psihedeličnega avtobusa, z njim zanosila in začela živeti družinsko hipijevsko življenje.
Neskončno dolge skladbe
Glasbena hipijevska paradigma se je kalila v sosednji Nevadi, kjer so se dogajali festivali staroselske glasbe pod vplivom pejotla. Civilno pribežališče takšne glasbe je bil The Red Dog Saloon v mestu Virginija. Tam je bil menda tudi prvi nastop zasedbe, ki je nastopila pod učinkovanjem LSD, reklo pa se ji je The Charlatans. Sanfranciški zvok se je v osnovi navdihoval pri novem valu ljudske glasbe, kakršna je nastajala v New Yorku in katere mladi prvak je bil Bob Dylan, vendar so Kalifornijci to melodiko nadgradili s puščavskimi izkušnjami, ki so navrgle neskončno dolge skladbe z neskončno dolgimi (predvsem) kitarskimi solo odseki in uporabo tradicionalnih tolkal ter staroselskih (ritmičnih) pridihov.
Vse to je čutiti tudi v glasbi Jeffersonov, ki so bili neposredno zaslužni za nastanek scene v San Franciscu obče. Njihov ustanovitelj Marty Balin je leta 1965 ob skupini namreč ustanovil tudi klub Matrix, v katerem so bili Jeffersoni hišna skupina, obenem je klub ponudil priložnost skupinam, kot so denimo The Doors, Big Brother and Holding Company (spremljevalna zasedba Janis Joplin), Santana, Steppenwolf, Velvet Undeground in mnoge druge. Za vse velja, da so v Matrixu posnele svoje najzgodnejše žive posnetke, ki so jim sledili studijski, ti pa so jih dokončno proslavili. Tudi Jefferson Airplane so zgolj z živimi nastopi v svojem klubu zbudili zanimanje največjih založb in na koncu podpisali pogodbo za snemanje plošče z založbo ARC, in to za takratnih 25.000 dolarjev, kar bi bilo danes 250.000 dolarjev. Precej veliko za novince.
Šli so na polno. Za zvok v studiu je na primer skrbel David Hassinger, pod čigar taktirko so The Rolling Stones posneli Satisfaction. Vendar album ni upravičil pričakovanj in investicije. V prvih mesecih se je prodal v približno 20.000 primerkih. Ne po zvoku ne po besedilih Jeffersoni niso bili zvok za najstnike, ki so pa odraščali hitro, obenem je Andersonovo v vlogi glavne vokalistke zamenjala Grace Slick, prej pevka folk zasedbe Great Society, ki je prav tako nastopila v Matrixu. S Slickovo Jefferson Airplane niso dobili samo specifičnega glasu, ampak tudi privlačno in prodorno osrednjo figuro pa tudi avtorico. To se je pokazalo že na naslednji plošči Surrealistic Pillow iz februarja 1967. Glavni uspešnici Whitte Rabbit in Sombebody To Love je Slickova prinesla iz zasedbe Great Society.
