Ideja za podiranje rekorda v letenju je nastala iz potrebe po reklami. Lastnik enega izmed prvih družinam prijaznih letovišč v Las Vegasu in hotela je v iskanju gostov upošteval predlog enega od zaposlenih: z letalom, na katerem bi bilo zapisano ime hotela, bi premagali rekord v vzdržljivostnem letenju, ki je bil postavljen leta 1949 in je znašal skoraj 47 dni, piše CNN.
Zaposleni Robert Timm, nekdanji pilot lovskega letala iz druge svetovne vojne, ki je postal serviser igralnih avtomatov, je za organizacijo dogodka prejel 100.000 dolarjev. Več mesecev je predeloval izbrano letalo, Cessno 172. »Šlo je za razmeroma novo zasnovo,« pravi Janet Bednarek, zgodovinarka letalstva in profesorica na Univerzi v Daytonu, in dodaja: »Gre za prostorno štirisedežno letalo, ki je bilo znano po svoji zanesljivosti in dokaj enostavnem upravljanju – nekaj, čemur ni treba stalno posvečati pozornosti. In ko letiš dolge razdalje, si želiš letalo, ki samo brenči.«
Vgradil je vzmetnico za spanje, majhen jeklen umivalnik za osebno higieno, odstranil večino notranje opreme za zmanjšanje teže ter namestil osnovni avtopilot.
Kako natočiti gorivo?
Največja težava je bilo polnjenje goriva. »Do takrat je bilo veliko poskusov dolivanja goriva v zraku, vendar Cessne 172 ni bilo mogoče ustrezno predelati za to. Zato so vgradili dodatni rezervoar, ki so ga lahko napolnili iz tovornjaka na tleh. Ko je bilo treba doliti gorivo, so se spustili zelo nizko, tik nad hitrostjo vzgona, nato pa je pripeljal tovornjak, z vitlom dvignil cev in s črpalko prelil gorivo v letalo, medtem ko je vozil z enako hitrostjo kot letalo. To je bil resnično dramatičen prikaz letalske spretnosti – včasih so to morali početi ponoči, kar je zahtevalo izjemno natančno letenje,« pojasnjuje Bednarekova.
Timmovi prvi trije poskusi so se zaradi mehanskih okvar predčasno končali; najdaljši je trajal približno 17 dni. Septembra 1958 pa je rekord presegla druga ekipa, ki je prav tako letela s Cessno 172 – novi rekord je znašal več kot 50 dni. Za četrti poskus si je Timm izbral novega kopilota, Johna Cooka, ki je bil tudi letalski mehanik, saj se s prejšnjim nista najbolje razumela, piše CNN.
Pobarvali kolo, da bi preprečili goljufanje
Na polet sta se odpravila 4. decembra 1958 z letališča McCarran v Las Vegasu. Kot pri prejšnjih poskusih je bil prvi korak nizek let nad hitro vozečim avtomobilom, s katerim so pobarvali eno od pristajalnih koles, da bi preprečili morebitno goljufanje. »Ni bilo mogoče ves čas spremljati višine in hitrosti,« pravi Bednarek, »zato so na eno od pnevmatik narisali belo črto. Če bi med poletom pristali, bi bila ta obrabljena. Pred dejanskim pristankom so preverili, ali je črta še vedno vidna.«
Let je na začetku potekal gladko, par pa je celo božični dan preživel v zraku. Ob vsakem dolivanju goriva – po ravni cesti ob meji med Kalifornijo in Arizono – sta prejela tudi zaloge hrane iz restavracij Haciende. Obroki so bili zmečkani, da so jih lahko spravili v termovke in jih nato lažje dvignili do letala.
Za potrebe stranišča sta uporabljala zložljivo kamping stranišče, odpadke pa kasneje odvrgla nad puščavo. Raztegljiva ploščad na strani kopilota je omogočala več prostora za britje in umivanje – vsak drugi dan so jima poslali liter vode.
Avtopilot jima je rešil življenje
Spala sta izmenično, čeprav sta stalni hrup motorja in aerodinamične vibracije močno motila spanec. Zaradi pomanjkanja spanca je Timm 36. dan zaspal za krmilom in letalo je več kot eno uro letelo samo, na višini le 1200 metrov. Avtopilot jima je rešil življenje – čeprav je le nekaj dni kasneje odpovedal.
Devetintrideseti dan je odpovedala električna črpalka za dovod goriva v rezervoarje, zato sta postopek morala opravljati ročno. Ko sta 23. januarja 1959 podrla dotedanji rekord, je bil seznam tehničnih okvar že precej dolg – odpovedali so grelec kabine, merilnik goriva in pristajalne luči. »Pomembno je bilo, da je motor še naprej deloval, kar je resnično izjemno. To je dolga doba za letenje. Tudi če motor redno dolivaš z oljem in gorivom, bosta toplota in trenje sčasoma povzročila težave,« pravi Bednarek.
Kljub vsemu sta ostala v zraku še nadaljnjih 15 dni, da bi rekord naredila čim težje dosegljiv. Končno sta 7. februarja 1959 pristala v McCarranu, potem ko sta neprekinjeno letela več kot dva meseca in preletela približno 150.000 milj.
Po 64 dneh sta bila pilota v precej slabem stanju – v letali se namreč nista se mogla veliko gibati, vstati in hoditi. Ob pristanku so ju morali iz letala odnesti.
