Tudi konec avgusta leta 1995 je v našem časopisu kraljevala rubrika Znanec iz sosednje ulice, ki jo je urejal in zapisoval novinar in urednik Miran Sattler (1929–2000). 27. avgusta, ko so bili dopusti že skoraj za nami in ko je sonce že manj vroče grelo, se je v Ozeljanu dobil z Evgenom Loverčičem - Džemom. Z Ozlencem, kot se menda pravilno naslavlja prebivalstvo vasi med Šempasom in Ajševico, ki je svoje življenje in delo posvetil predvsem izvrstni, takrat še sveži, zdaj pa tradicionalni gostilni Žeja. Obrat, kjer je mogoče dobiti tako morsko kot mesno in vegetarijansko hrano, zdaj vodi njegov sin Igor, Evgen pa je Sattlerja takrat očaral predvsem s svojim stasom. »Precej ga je skupaj, čeprav v višino ni rasel,« je naš novinar duhovito opisal konkretnih 150 kilogramov težkega oštirja, ki ga v gostilni ni moč zgrešiti, kot je še zapisal.
Evgen Loverčič, leta 1951 rojeni oštir, po poklicu ni bil gostilničar, bil pa je malo kletarja, predvsem mesar in bivši nogometaš, ko je prenehal z igranjem nogometa, so se začele kile nabirati. Sicer pa, kaj bi s shujšanim gostilničarjem, kdo bi verjel, da se pri hiši dobro kuha. Mimogrede, v članku sta Sattler in stari Loverčič že omenjala tudi mladega Igorja Loverčiča, ki je tudi mesar, a v današnjih časih gostilna ni več tako naklonjena suhim mesninam kot nekoč, ko sta Loverčičev pršut jedla tako Milan Kučan kot Janez Janša, tako je vsaj trdil pred 30 leti Evgen. Zdaj je v Žeji pod sinovim vodstvom veliko več ribjih kot mesnih jedi. »Surovi škampi, gamberi, šargov tatarski z veliko popra in koromačem, surova tuna z olivami in oljčnim oljem, tatarski palamide in še malo zobatca z jagodami in oljčnim oljem. Jedi so čiste, skoraj brez začimb, celo soli ni veliko,« so pred časom zapazili ocenjevalci Dnevnika pod oznako Miha First.
