»To je čudovit film brez primere v kinematografiji. Človek brez izdelanih političnih prepričanj bi po ogledu tega filma takoj postal boljševik,« je bil po ogledu filma Oklepnica Potemkin prevzet Joseph Goebbels, nacistični minister za propagando in človek s pretanjenim čutom za vplivanje na množice. V sovjetski uspešnici iz leta 1925 je takoj prepoznal močne elemente politične propagande in obenem dokaz za to, kako zelo se da s filmi usmerjati javno mnenje.
V Sovjetski zvezi, kjer so pred sto leti pripravljali veliko slavje v počastitev dvajsete obletnice revolucije, so to zelo dobro vedeli. Kot del počastitve spomina na dogajanje v revolucionarnem letu 1905 se je centralni izvršni komite odloči financirati velikopotezni film, ki naj bi osvetlil, kaj vse se je dogodilo tistega leta: rusko-japonska vojna, armensko-tatarski pokoli, revolucionarna krvava nedelja v Sankt Peterburgu in upor mornarjev na ladji Potemkin. Za režijo filma so najeli mladega režiserja judovsko-nemškega rodu Sergeja Eisensteina (1898–1948) iz Rige, ki je bila tedaj del Sovjetske zveze. Pisanje scenarija so zaupali revolucionarki Nini Agadžanovi (1889–1974), ki je ustvarila zares zajetno besedilo. Od Eisensteina so oblasti pričakovale, da končni izdelek predloži ob koncu leta 1925, čeprav so zeleno luč scenariju prižgali šele v začetku junija. Vsem vpletenim je bilo hitro jasno, da kaj takšnega niti v teoriji ni izvedljivo, zato so izvirni scenarij bistveno oklestili in se naposled zedinili, da se bo film ukvarjal z zgolj enim vidikom: uporom na ladji Potemkin. Vloge so v veliki meri podelili neprofesionalnim igralcem in ljudem, ki so tako ali drugače sodelovali v revoluciji.
Boršč z dodatkom ličink
Ko se je druge januarske nedelje leta 1905 kakšnih 120.000 ljudi udeležilo mirnih demonstracij v Sankt Peterburgu s ciljem carju predati peticijo za izboljšanje delovnih razmer, uvedbo parlamenta in priznanje osnovnih državljanskih svoboščin, so upali, da jih bo »oče car« uslišal. Ni jih. Namesto tega je na množico, v kateri so bile številne družine z otroki, poslal vojaške enote. Več sto ljudi je umrlo. Po tem dnevu, ki se je v zgodovino zapisal kot Krvava nedelja, so po vsej monarhiji izbruhnili nemiri.
Vsaka od skupin prebivalstva je imela razloge za nezadovoljstvo, tudi mornarji, ki jih je zdesetkalo carjevo vztrajanje v rusko-japonski vojni, v kateri se je prvič zgodilo, da je katera od azijskih držav porazila dotlej nepremagljive Ruse. Zaradi sramotnega poraza je padla morala tudi mornarjem na črnomorski ladji Potemkin, na kateri so zaradi splošnega pomanjkanja vladale grozovite življenjske razmere. Med več sto mornarji je vse bolj naraščalo nezadovoljstvo, ki je doseglo vrhunec junija 1905, ko so ladijski kuharji skuhali boršč s črvivim mesom. Več mornarjev je jed zavrnilo, zato je meso pregledal ladijski zdravnik, ki je ocenil, da ne gre za črve, pač pa zgolj ličinke, kar je po njegovo pomenilo, da je meso torej užitno. Častniki so mornarje, ki so še naprej vztrajali pri zavračanju hrane, zaradi neposlušnosti obsodili na smrt. Takšna odločitev je sprožila neposreden upor. Mornarji so se zoperstavili številčno šibkejšim častnikom in mnoge med njimi ubili, prevzeli nadzor nad ladjo in z izobešanjem rdeče zastave izrazili upor proti carjevi oblasti.
Pokol v Odesi
Film, ki ga je Eisenstein razdelil na pet dejanj, je do vplutja v Odeso v veliki meri sledil resničnim zgodovinskim dogodkom. Dogajanje v drugi polovici filma pa je zavoljo doseganja bolj dramatičnega učinka in vzbujanja silovitejših čustev mestoma zavilo v fikcijo. Potemkin je še istega večera po uporu priplul v Odeso, kjer je potekala množična stavka proti carjevi oblasti. Delavci so bili nezadovoljni z gospodarskimi razmerami, pomanjkanjem hrane in vsesplošno represijo, zato so bučno pozdravljali uporniške mornarje. Ti so zanje postali simbol upora in upanja in še podžgali demonstracije. Uradni zgodovinski viri navajajo, da je protest potekal v več predelih mesta, Eisenstein pa je v filmu vse dogajanje postavil na znamenite stopnice v Odesi. Ti prizori so zaradi Eisensteinovega izvirnega načina snemanja še danes učbeniški primer filmske inovativnosti, montaže in kompozicije. Snemal je vojake, kako v brezhibnih uniformah ritmično korakajo po na videz neskončnih stopnicah in streljajo rafale v množico, ki je ujeta med vojake na eni in kozake na drugi strani. Film ni niti malo zadržan pri prikazovanju brutalnega nasilja: gledalec od blizu vidi streljanje, žrtve in kri. Med padlimi so starejši ljudje, študentje, mladi starši in njihovi otroci. Gre za izredno močne prizore, med katerimi še posebej izstopa kader, v katerem vojak ubije žensko, voziček, v katerem je njen dojenček, pa nenadzorovano zdrvi po stopnicah. »Dejstvo, da na odeških stopnicah v resnici ni bilo pokola, pravzaprav niti ne zmanjšuje moči prizora. Ironično je, da ga je Eisenstein posnel tako prepričljivo, da se še danes krvavi dogodki na odeških stopnicah pogosto omenjajo, kot da bi se zares zgodili,« je v svoji izrazito naklonjeni kritiki desetletja kasneje napisal cenjeni recenzent Roger Ebert.
Sklepno dejanje filma se znova vrne k portretiranju resničnih dogodkov, ko prikaže, kako uporniki s Potemkina streljajo na operno hišo v Odesi, kjer so se na sestanku zbrali oblastniki. Ti nato nad Potemkina pošljejo več bojnih ladij, katerih mornarji se kljub drugačnim poveljem vzdržijo napada na ladjo upornikov. Namesto tega z vzklikanjem izrazijo podporo upornikom in Potemkinu dovolijo, da mirno odpluje mimo. Film se ob tem prizoru konča, resnični Potemkin pa je še nekaj časa plul po Črnem morju, preden je njegova posadka v romunski Konstanci zaprosila za azil. Zgodba razvpite ladje se ni končala v letu 1905, saj so jo Romuni sčasoma vrnili Rusom, nakar je pod imenom Panteleimon služila v prvi svetovni vojni, kar je že zgodba kakšnega drugega filma.
Film so predpremierno predvajali 21. decembra 1925 v znamenitem Bolšoj teatru v Moskvi, uradno premiero pa je doživel januarja prihodnje leto. Po hitrem postopku so ga izvozili v tujino, kjer je večinoma naletel na odobravanje.
Moč ljudstva
Marsikje so sicer nekoliko izrezali najbolj nasilne prizore, film pa je številne spremembe doživel tudi doma. Ko se je Lev Trocki sprl z Josifom Visarionovičem Stalinom, je iz uvoda denimo izginil njegov citat, nadomestil pa ga je Leninov. V Franciji, Združenem kraljestvu in na Japonskem je bil film prepovedan, in sicer zato, ker je tako učinkovito prikazal, kakšno močna je lahko sila združenega ljudstva proti oblasti. Film s takšnim sporočilom je nedvomno aktualen še danes.
