»Pretresel sem svet!«: noč, ko se je rodila legenda

25. februarja 1964 se je zgodil eden največjih preobratov v zgodovini boksa. 22-letni Muhammad Ali, takrat še Cassius Marcellus Clay Jr., je namreč v Miami Beach Convention Hall postal svetovni prvak v težki kategoriji (WBA & WBC), potem ko je premagal Sonnyja Listona. S tem se je začela ena najvplivnejših športnih in političnih zgodb 20. stoletja.

Sonny Liston, ki je postal svetovni prvak leta 1962, ko je premagal Floyda Pattersona, je bil strah vzbujajoč boksarski šampion. Bil je nekdanji kaznjenec, povezan z mafijskimi krogi, bil je tudi fizično dominanten in bolj izkušen. Večina boksarskih poznavalcev je pričakovala hitro zmago Listona, kvota na Claya je bila približno 7:1. A se to potem ni zgodilo in sledil je šok.

Olimpijska zlata medalja

Štiri leta pred zmago nad Listonom je Muhammad Ali, takrat še Cassius Clay, postal olimpijski prvak. Kot amaterski boksar se je udeležil poletnih olimpijskih iger leta 1960 v Rimu. To so bile prve igre, ki so dogodke prenašale po televiziji, potekale so v napetem ozračju hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo. To so bile tudi igre, na katerih je zablestela sprinterka Wilma Rudolph, prva Američanka, ki je na istih igrah osvojila tri zlate medalje v atletiki. Bila je najhitrejša ženska na svetu in tudi temnopolta Američanka iz juga ZDA, zato je njena zmaga v času gibanja za državljanske pravice precej odmevala.

Muhammad Ali že kot svetovni prvak ob ležečem Sonnyju Listonu na povratnem boju v Lewistonu v državi Maine. Nokavtiral je Listona s »fantomskim udarcem«, ki ga mnogi sploh niso videli. Ta fotografija je obveljala za eno najbolj ikoničnih športnih fotografij 20. stoletja. / Foto: Wikipedija

Clay je na igrah osvojil zlato medaljo v poltežki kategoriji (do 81 kg), ko je v finalu premagal poljskega boksarja Zbigniewa Pietrzykowskega, izkušenega trikratnega olimpijca. Sodniki so odločili 5:0 za Claya. Pri osemnajstih letih je bil Clay mnogo hitrejši in okretnejši, bil pa je tudi bolj samozavesten.

Kroži legenda, da je Ali po vrnitvi v ZDA medaljo vrgel v reko Ohio, ker mu v rasno segregirani restavraciji niso hoteli postreči. Zgodovinarji sicer menijo, da je medaljo najverjetneje izgubil. Zato pa mu je leta 1996 Mednarodni olimpijski komite v Atlanti izročil nadomestno medaljo. To je bil tisti večer, ko je že bolni Muhammad Ali prižgal olimpijski ogenj. Parkinsonova bolezen se je pojavila kot posledica poškodb, ki jih je utrpel v boksarski karieri, diagnozo pa so mu postavili leta 1984, približno tri leta po koncu profesionalne kariere.

Silovit začetek dvoboja

Po olimpijskem zlatu je Clay iz srednjekategornika presedlal med težkokategornike in čez štiri leta je bil nared, da pobere še prestižni naziv svetovnega prvaka v težki kategoriji. Če je bil Sonny Liston starejši, z več izkušnjami in zelo samozavesten, vsaj slednjega ni primanjkovalo niti Clayu. Zaslovel je po »plesu« v ringu, bil je tudi glasen, provokativen, in mediji so ga oboževali. Svojo zmago je napovedal že vnaprej, ko je izrekel znameniti stavek: »Lebdi kot metulj, piči kot čebela.« S tem je mislil na svojo boksarsko strategijo, ki jo je dopolnjeval še s strategijo »rope-a-dope«. Nasploh je bil Ali znan po tem, da je pred dvobojem kar po televiziji zmerjal svojega nasprotnika, včasih pa tudi osebno, in pogosto je to počel v rimah.

Dvoboj se je začel silovito. Clay je presenetil z izjemno hitrostjo, Liston pa je imel težave z zadetki. V četrti rundi je Clay začasno oslepel, domnevno zaradi dražilne snovi na Listonovih rokavicah, a je prebrodil krizo. Po šesti rundi pa je Liston ostal v kotu in ni nadaljeval dvoboja. Uradno zaradi tehničnega nokavta, ki je nato Clayu prinesel naziv svetovnega prvaka. V ringu je Ali takrat kričal: »Pretresel sem svet! Pretresel sem svet!«

Politični kontekst

Zmaga se je v anale zapisala kot zgodovinska, kajti zgodil se je preobrat v slogu boksanja. Ali je namreč dokazal, da »težkokategorniku« ni treba biti »težak« in »počasen« ter da lahko surovo moč nadomestijo tudi hitrost, gibanje in dobra psihološka igra. Tako rekoč je spremenil estetiko boksa. Prav tako ne gre prezreti rasnega in političnega konteksta. V Ameriki se je leta 1964 krepilo gibanje za državljanske pravice, državo je pretresala segregacija na jugu, napetosti med belci in temnopoltimi so se stopnjevale. Clay pa je bil samozavesten in uporniški. Ni se obnašal ponižno, kot se je od temnopoltega športnika pričakovalo, kar je bil za del ameriške javnosti šok.

Muhammad Ali se je okitil z zlato medaljo že na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960, ko je v finalu premagal poljskega boksarja Zbigniewa Pietrzykowskega. / Foto: Wikipedija

Ob tej legendarni zmagi je odmevala tudi njegova spreobrnitev v islam. Že naslednji dan je razkril povezavo z organizacijo Nation of Islam, se preimenoval v Muhammada Alija, svoje dotedanje ime pa označil za »suženjsko«. S tem prestopom je sprožil radikalne politične odzive in medijski vihar. Zakuhal si je tudi spor z ameriško vlado, ko je leta 1967 zavrnil vpoklic v vietnamsko vojno, zaradi česar so mu odvzeli naziv svetovnega prvaka in začasno preklicali njegovo boksarsko licenco. Niso ga zaprli, ni pa smel boksati skoraj štiri leta, ker je čakal razsodbo vrhovnega sodišča, kamor se je pritožil in na koncu uspel.

Dvomi in teorije zarote

Govorice okrog legendarnega boja za svetovnega prvaka pa kar niso hotele pojenjati. Mnogi so se spraševali, ali je bila Listonova predaja dvoboja sploh regularna. Je šlo za poškodbo? Je predal boj, ker je nanj iz ozadja pritiskala mafija? Je bil dvoboj kakorkoli dogovorjen? Dokazi o zaroti nikoli niso bili potrjeni, a dvoboj ostaja eden najbolj kontroverznih v zgodovini boksa. Zanimiv je bil njun povratni dvoboj leto pozneje, ko sta se pomerila v Lewistonu v državi Maine. In tam je Ali ponovno zloglasno zaključil boj. Nokavtiral je Listona s »fantomskim udarcem«, ki ga mnogi gledalci sploh niso videli. Fotografija, na kateri Ali stoji nad padlim Listonom, je obveljala za eno najbolj ikoničnih športnih fotografij 20. stoletja.

Komaj 18-letni Cassius Clay in njegov trener Joe E. Martin januarja 1960 / Foto: Wikipedija

Muhammad Ali s svojo zadnjo ženo Lonnie v Washingtonu junija 2001 / Foto: Wikipedija

Ali je v ringu nadaljeval zmagovito pot in se v zgodovino zapisal tudi po drugih epskih dvobojih, denimo proti Joeju Frazierju ali Georgeu Foremanu na spektaklu Rumble in the Jungle leta 1974 v Zairu. Gostitelj je bil predsednik Zaira Mobutu Sese Seko, ki je s tem dogodkom želel državo predstaviti kot moderno afriško velesilo, dvoboj pa je bil pravzaprav del njegove politične propagande. Na svoj mlin je dogodek napeljal tudi Ali, ki je v Zairu doživel izjemen sprejem. Predstavljal se je kot potomec zasužnjenih Afričanov ter človek, ki se simbolično vrača domov. Dogodek pa je ostal v spominu tudi po tem, da je množica gledalcev med dvobojem vzklikala: »Ali bomaye!« oziroma »Ali, ubij ga!«. Ali je imel pestro življenje tudi zunaj ringa. Imel je devet otrok iz štirih zakonov in zunajzakonskih razmerij. Leta 1999 ga je športna revija Sports Illustrated razglasila za športnika stoletja, BBC pa za športno osebnost stoletja.