Med številnimi talenti prve ameriške astronavtke Sally Ride, o kateri od sredine junija na programu National Geographic predvajajo dokumentarec Sally, je tudi lastnost, ki jo je spremljala vse življenje: v jedru te skromne znanstvenice in astronavtke se je skrival neverjeten talent za premikanje mej. To je počela že od nekdaj – med študijem je bila na primer ena redkih žensk, ki je v 70. letih študirala, diplomirala in kasneje tudi doktorirala fiziko. Zato ni presenetljivo, da je – kot ne ravno tipična »knjižna moljka«, bila je tudi odlična tenisačica, ki je poskušala postati profesionalna igralka, igrala pa je tudi košarko in odbojko, postala senzacija, ko se je v zgodnjih 80. letih pridružila vesoljskemu programu Nase.
Dvakrat ji je uspelo poleteti v vesolje, in sicer v dveh misijah plovila Challenger, leta 1983 in 1984. Zgodovina si jo zapomni tudi kot prvo žensko, ki je v vesoljskem plovilu upravljala mehansko robotsko roko za spuščanje in zajemanje satelitov.
Prav je tudi, da omenimo, da je predhodno sodelovala tudi pri njeni konstrukciji. Danes je v Združenih državah tako pomembna osebnost, da ni treba pojasnjevati, kdo je, ko deklice rečejo, da želijo postati Sally Ride. Prav zato je nenavadno, da je minilo 13 let od njene smrti (leta 2012 je umrla za rakom trebušne slinavke), preden je bil posnet dokumentarec o njenem življenju.
Med 8000 prijavljenimi
Režiserka dokumentarca je Cristina Costantini, nekdanja preiskovalna novinarka pri Huffington Postu in ABC News, ki je po uspehu svojega debitantskega dokumentarca Science Fair iz leta 2018 (ki ga je režirala skupaj s producentom Darrenom Fosterjem in prejel je nagrado občinstva), postala priznana režiserka in producentka dokumentarnih filmov. Med prvimi se je podala v pripovedovanje ozadja zgodbe prve ženske, ki je pred 42 leti vstopila v zgodovino: Sally je postala prva Američanka v vesolju 18. junija 1983.
Kako ji je uspelo?
Med pisanjem doktorata iz fizike na Kalifornijski univerzi v San Diegu je v reviji Physics Today leta 1977 zasledila oglas NASA, ki je iskala nove astronavte – tokrat tudi znanstvenike, ne le vojaške pilote. Prijavila se je. Njena prijava je bila ena od 8079, ki jih je NASA prejela do roka 30. junija 1977. Postala je ena izmed 208 finalistov in se po uspešno opravljeni zahtevni astronavtski izobrazbi s plovilom Challenger odpravila »tja gor«. Javnost je presenetilo dejstvo, da je vse življenje skrivala, da je lezbijka. Šele po njeni smrti je bilo v osmrtnici navedeno, da med žalujočimi svojci velja omeniti tudi njeno življenjsko partnerko Tam O'Shaughnessy, s katero je bila v zvezi 27 let.
Strah pred obsodbo
Leto po Sallyjini smrti je takratni predsednik Barack Obama njeni partnerki predal posthumno podeljeno Predsedniško medaljo svobode – najvišje civilno priznanje v ZDA. Podelitev je potekala 20. novembra 2013, v posebej čustvenem trenutku pa je Tam O'Shaughnessy, nekdanja igralska tenisa, ki je kasneje diplomirala in magistrirala biologijo, zajokala. Razlog, zakaj je Sally skrivala svojo spolno usmerjenost, je bil strah pred obsodbo javnosti, ki je bila v času, ko se je prijavila na razpis NASA, precej konservativna.
Bila je tudi poročena – z astronavtom Stevenom Hawleyjem. Otroka nista imela, skupnost, sklenjena leta 1982, pa se je po treh letih začela krhati in se končala z ločitvijo leta 1987.
Dodajmo še, da dokumentarec odpira vprašanje, zakaj ženska, ki je v življenju dosegla toliko, kljub temu ni zbrala poguma, da bi živela skladno s svojo notranjo resnico – brez strahu pred javnim obsojanjem. Česa jo je bilo tako strah? Že samo dejstvo, da je ženska, je bilo pred njenim poletom v vesolje leta 1983 za konservativce sporno, piše The Guardian. Pred poletom so jo na primer spraševali, ali bo pot v vesolje škodila njenim jajčnikom. In ali bo jokala, če se tam zgoraj zgodi kaj nepredvidljivega? Danes, na srečo, astronavtk nihče več ne sprašuje takih stvari. Deloma prav zaradi Sally Ride. Tudi to je, kot kaže, ena od pomembnih sporočil dokumentarnega projekta, posvečenega tej izjemni ženski.
