Pred štiristo leti, v času, ko se je svet soočal z eno najhujših podnebnih kriz v zabeleženi zgodovini, je dolgotrajno ohlajanje, znano kot mala ledena doba, sprožilo val lakote, vojn in družbenih pretresov po vsem svetu. Vendar pa je prav ta kriza pokazala na izjemno sposobnost prilagajanja in inovativnosti človeške družbe, ki se je takrat znašle na robu preživetja.
Med letoma 1560 in 1660 je Evropa doživela obdobje, ki ga zgodovinarji običajno imenujejo vsesplošna kriza. Vztrajno padanje temperatur je uničilo kmetijstvo, kar je sprožilo verižno reakcijo katastrof. Študija, objavljena v ugledni znanstveni reviji PNAS, pa zdaj razkriva, kako je padec kmetijskih pridelkov neposredno vplival na družbeno stabilnost.
Visoke cene
Cene žita so se povzpele v nebo, plačilo je strmoglavilo, lakota pa je postala vsesplošna. Družbene napetosti so prerasle v kmečke upore, množične migracije in oborožene spopade. Tridesetletna vojna (1618–1648), eden najbolj uničujočih konfliktov v evropski zgodovini, ki je terjala več kot deset milijonov življenj, je bila po mnenju mnogih zgodovinarjev močno zaostrena prav zaradi podnebne in gospodarske krize.
Posledice niso bile omejene samo na Evropo. Na Kitajskem je pomanjkanje hrane spodbudilo kmečke upore, ki so pripomogli k padcu mogočne dinastije Ming. V Srednji Evropi so se v obupanem iskanju krivca za slabe letine in bolezni razširili lovi na čarovnice, katerih žrtve so bile najranljivejše članice družbe. Podnebje je postalo nevidna, a odločilna politična sila, ki je preoblikovala razmerja moči po vsem svetu.
Čeprav ime nakazuje na globalno poledenitev, »mala ledena doba« ni bila enotno obdobje globokega mraza, temveč obdobje znižanih povprečnih temperatur za približno pol stopinje Celzija. Toda ta na videz majhna sprememba je imela dramatične posledice. Raziskovalci z Univerze v Massachusettsu menijo, da se je vse začelo s podnebnim paradoksom: nenaden dvig temperature ob koncu 14. stoletja naj bi povzročil taljenje ogromnih količin arktičnega ledu. Pritok sladke vode v Atlantik je upočasnil ključne morske tokove, kar je sprožilo ohlajanje severne poloble.
Korenite spremembe
K temu je prispevalo tudi sonce. Med letoma 1645 in 1715 je njegova aktivnost drastično upadla, v obdobju, znanem kot Maunderjev minimum. Znanstveniki so dokazali, da je manjše število sončevih peg pomenilo manj prejete energije na Zemlji, kar je vodilo v daljše in ostrejše zime.
Kljub uničujočim posledicam pa mala ledena doba ni pomenila konca za vse. Nekatere družbe so krizo izkoristile kot priložnost za korenite spremembe in inovacije. V Londonu je reka Temza redno zamrzovala, kar je omogočilo organizacijo znamenitih ledenih sejmov – živahnih tržnic na ledu z glasbo, športom in trgovino. Rečni prevozniki, ki so ostali brez dela, so se prelevili v prodajalce in dokazali izjemno prilagodljivost.
Drugod so družbe stavile na diverzifikacijo gospodarstva. V nizozemskih provincah so razvili obsežno mrežo pomorske trgovine, ki jim je omogočila, da so se izognili lokalnim pomanjkanjem z uvozom hrane iz drugih delov sveta. Kot so nedavno pisali v National Geographic, so odporne družbe prenovile svoje kmetijske tehnike, utrdile trgovske mreže in vzpostavile sisteme socialne pomoči. Kriza je tako postala nepričakovan katalizator napredka, ki je po letu 1660, ob ponovnem dvigu temperatur, omogočil trajno kmetijsko okrevanje in po mnenju nekaterih tlakoval pot v razsvetljenstvo.
