Oglarji iz Poljske, Švice, Italije, Francije, Nemčije in številnih slovenskih krajev so sredi meseca v Lokovec na Trnovsko-Banjški planoti prinesli oglje in ga z velikim spoštovanjem polagali na skupno ognjišče. Z združenim plamenom ognja so nato prižgali evropsko kopo miru, s katero so pozvali k miru, razumevanju in spoštovanju človekovega dostojanstva. Oglarskemu pozdravu »Naj se kadi!« so dodajali novo dimenzijo in vzklikali »Naj se kadi – v miru!«. Oglje miru, ki ga bodo čez približno dva tedna, ko bo kopa dogorela, pobrali, ne bo navadno oglje, na katerem bi se brezbrižno pekli čevapčiči. Marsikdo ga bo shranil za spomin ali podaril kot darilo. Oglje je namreč večno, oglarji mu pravijo črno zlato.
»To ni le praznik oglarstva, to je slovesnost miru. Različni narodi, en plamen. Plamen, ki prižiga upanje v času, ko ga svet zelo potrebuje. Z njim sporočamo, naj ogenj ne gori zaradi sovraštva, ampak zato, da nas pogreje. Z njim sporočamo, da si želimo Evropo, kjer se oglje ne nosi v vojno, ampak v dar,« je ob vznožju kope o pomenu prižiga evropske kope miru razmišljal predsednik slovenskega oglarskega združenja Jože Prah. Predsednik Evropskega oglarskega združenja, ki združuje skoraj 4000 oglarjev iz devetih evropskih držav, Karl Josef Tielke pa je poudaril, da bo kopa tlela kot poziv k miroljubnim rešitvam v enakovrednem dialogu vseh sprtih strani, kot poziv k spoštovanju človekovega dostojanstva in človekovih pravic ter k razumevanju in spoštovanju raznovrstnosti.
Oglje iz Švice
S posebnim spoštovanjem je iz Švice svoje koščke oglja za evropsko kopo miru prinesla Doris Wicki, frizerka in oglarka obenem, ki v švicarskem mestu Bramboden na gorski kmetiji nadaljuje družinsko tradicijo oglarjenja. To je bila zanjo posebna čast, in čeprav je v Švici in morda celo v Evropi edina poklicna oglarka, se ne pritožuje. »Seveda je naporno,« pokaže mišice na rokah, »a delam v naravi.« Pri oglarjenju jo najbolj vznemirjata trenutka, ko se kopa prižge in ko je na vrsti žetev – odpiranje kope. V Lokovcu so ob krepki podpori domačega kulturnega in turističnega društva, ki ga vodi Miroslav Šuligoj Bremec, številni prostovoljci oglarsko kopo postavljali več dni, še prej pripravili okrog 30 kubičnih metrov lesa in ga kar se da tesno zložili skupaj v čim bolj natančen krog z vmesnim strženom. Debelejši les je šel v sredino, tanjši na obod. Nato so ga obdali s smrečjem in na koncu s čisto črno humusno zemljo, s katero so zraku preprečili dostop v kopo, plinom in vodnim hlapom pa prehiter pobeg iz nje. Temperatura v kopi bo dosegla okrog 280 stopinj Celzija.
Največja bojazen oglarja je, da mu kopa zgori, zato pravi oglar vse do konca noč in dan bedi ob kopi. »Plamena se ne sme videti, samo tleti mora. Črni dim se iz kope ne sme kaditi, oglarji imamo radi tak lep beli dim, takšen, kot se pokadi v Vatikanu, ko izvolijo papeža,« je za aktualno primerjavo poskrbel Maks Kobal iz Višenj pri Colu, ki je s 83 leti starosta oglarjev. Tudi zato bodo Lokovčani Jožko Podgornik in še nekaj njegovih prijateljev prihodnjih 14 dni nenehno bedeli ob kopi, zgradili so si celo bivak, ki mu pravijo kolper. »Kopa mora tleti in ne goreti. Če zgori, potem gre naše delo v nič. Nenehno bomo zraven in jo nadzirali. Postopoma bomo v kopo z vrha proti tlom vrtali luknje, skozi katere bo v središče prihajal zrak in se skoznje kadil dim. Ko se skozi luknjo pokadi beli dim, jo zapremo in odpremo novo. S tem usmerjamo oglenitev,« je oglar opisal njihov urnik prihodnjih dveh tednov. Ko se bo iz poslednjih lukenj ali dimnic na dnu kope kadil le še prozoren oziroma modrikast dim, bo oglje kuhano.
V Lokovec so znanje oglarstva zelo verjetno zanesli prvi naseljenci, ki so sem v iskanju novih zalog gozdov in lesa za fužinarstvo prišli iz Vipavske doline. Vzporedno z oglarstvom se je v Lokovcu razvijalo tudi kovaštvo in lokovški kovači so daleč naokoli in vse do Dunaja sloveli predvsem po dobrih zakrivljenih nožih oziroma foučih, kot so jim pravili v teh krajih. Vsak lokovški kovač je za svoje potrebe skuhal eno ali dve kopi oglja na leto, tisti pa, ki so ga kuhali vse leto, so oglje prodajali v Gorico. Odkupovale so ga pekarne in železnice, medtem ko so ga gospodinje potrebovale za železne likalnike. Po drugi svetovni vojni je oglje dobilo resno konkurenco: elektriko in vsesplošno modernizacijo življenja. Tako je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja oglarstvo v teh krajih začelo usihati, povsem zamrlo pa ni nikoli.
Vsako leto sto kop
Z oživljanjem oglarstva po Sloveniji so začeli na prelomu tisočletja, ko so kope goreli le še na nekaj mestih po državi. Predsednik Društva oglarjev Slovenije Jože Prah razloži, da se je trud obrestoval, saj danes po Sloveniji na več kot 20 mestih vsako leto tli skoraj sto kop, ki jih pripravlja 50 aktivnih oglarjev, skupaj pa skuhajo okoli tisoč ton oglja na leto. Na Dolah pri Litiji in pod Svetim Mohorjem v Selški dolini se z oglarjenjem ukvarjajo tudi poklicno, vsaj v šestih občinah svoje praznike naznanijo s prižigom kope. »Hkrati smo živost oglarjenja zaščitili na več ravneh, je namreč nagrajeno turistično doživetje, vpisano je v register rokodelcev, leta 2012 je bilo prepoznano kot nesnovna kulturna dediščina Slovenije. Zavedamo pa se, da se bo za ohranitev oglarstva na dolgi rok moralo to oglarjem tudi izplačati,« meni Prah. Poudarja, da je v oglarjenju združeno marsikaj: turizem, ohranjanje dediščine, ohranjanje kulturne krajine, nega gozda, osebna rast samih oglarjev in prostovoljstvo. Prepričan je, da je rezerv še veliko, saj večino potrebnega oglja uvozimo.
V starem Egiptu so oglje uporabljali za balzamiranje trupel, danes se uporablja za izdelavo sončnih celic, kmetje ga uporabljajo za izboljšanje rodovitnosti zemlje, nepogrešljivo je v medicini, kozmetiki in na vseh vrtnih žar piknikih. To potrdi tudi Janez Medved z Dol pri Litiji, oglar, ki v Sloveniji skuha največ oglja; kar 70 ton na leto, za kar porabi približno 700 kubičnih metrov drv. »99 odstotkov oglja prodamo za žar. Kupujejo ga gostinci in domači žar mojstri. Nekaj, a zelo malo, ga sicer prodamo še umetniškim kovačem,« razloži in doda, da dajo najboljše oglje trdi listavci: bukev, jesen, hrast, leska. Sam se je oglarjenja naučil, ko je kot otrok pomagal očetu oglarju, danes pa znanje tudi sam prenaša na svoje otroke.
