Ko Kim Chan Hoe pride v službo, zaklene vrata in preveri varnostne kamere, da se prepriča, da v bližini ni policije. Pri vlogah za bančna posojila svojega rednega poklica ne navaja, saj ve, da bi ga banke takoj zavrnile. Pravi, da so ga tolikokrat prijavili policiji in kaznovali z visokimi globami, da ga zdaj policisti že poznajo.
Zakaj je tako? Kim je tetovator. Ta poklic je v Južni Koreji že desetletja nezakonit, kljub izjemni rasti njegove priljubljenosti. »Ko vstopim na policijsko postajo ali v državni urad, me ne vidijo kot izkušenega tetovatorja, ampak kot kriminalca z opremo za tetoviranje,« pravi Kim, ki tetovira že 17 let in je lastnik studia Red Waikiki v Seulu.
To se bo morda kmalu spremenilo, saj se korejski parlament pripravlja na glasovanje o prelomnem zakonu, ki bi legaliziral tetoviranje – dejavnost, ki jo trenutno lahko opravljajo le medicinski strokovnjaki.
Gre za dolgoletni boj, saj podobni zakoni v preteklosti niso bili uspešni. A tokrat so umetniki bolj optimistični – zakonodajni predlog je že prestal več ovir in zdaj potrebuje le še odobritev korejskega zakonodajnega telesa. Nedavno izvoljeni predsednik Lee Jae Myung, ki mora zakon na koncu tudi podpisati, je že v prejšnji predsedniški kampanji obljubljal legalizacijo te industrije.
Za mnoge zunanje opazovalce je prepoved morda zmedena in protislovna. Čeprav je poklic tetovatorja nezakonit, korejska tetovatorska scena cveti v ilegali. Vrhunski umetniki zmagujejo na mednarodnih tekmovanjih, stranke pa prihajajo celo iz tujine, da bi se tetovirale pri njih.
In čeprav omejitve veljajo za izvajalce, tetovaže same po sebi niso nezakonite. Na ulicah živahne prestolnice lahko pogosto vidimo odkrite tetovaže – predvsem pri mlajših Korejcih, ki tetoviranje vedno bolj sprejemajo kot obliko umetnosti. »Veliko tetovatorjev zapušča Korejo, pridobivajo vizume in se selijo v tujino. Vse zato, ker tukaj niso pravno priznani,« pravi Kim, ki deluje pod umetniškim imenom Sulhong. Psevdonimi so pri tetovatorjih pogosti, saj se izogibajo uporabi pravega imena zaradi strahu pred posledicami.
Rastoča industrija
Prepoved tetoviranja sega v leto 1992, ko je vrhovno sodišče Južne Koreje razsodilo, da je tetoviranje medicinski poseg, kar pomeni, da ga po zakonu o zdravstveni dejavnosti lahko izvajajo le usposobljeni zdravniki. Ta razsodba je odražala takratno javno mnenje, ki je tetovaže večinoma zavračalo. Negativna asociacija izhaja deloma iz srednjeveške prakse kaznovanja z označevanjem kriminalcev s tetovažami v času dinastije Goryeo.
Mnenje se je začelo spreminjati v začetku leta 2010, ko so tetovaže postajale vedno bolj priljubljene v Aziji in po svetu. Veliko so k temu prispevale korejske zvezde, kot so pevca G-Dragon in Lee Hyori ter korejsko-ameriški raper Jay Park. »Stranke velikokrat želijo tetovažo, ki jo ima znana oseba,« pravi Kim. Po njegovih besedah je samo tetovaž, kakršne ima G-Dragon, naredil verjetno že blizu tisoč.
Z naraščanjem povpraševanja so korejski umetniki, ki so dolga leta delovali v ilegali, postali prepoznavni. Eden najbolj znanih korejskih tetovatorjev, ki deluje pod imenom Doy, je po poročanju medijev tetoviral znane osebnosti, kot sta Brad Pitt in Lily Collins.
Industrija je postala raznolika in živahna, umetniki pa ponujajo najrazličnejše sloge – od ameriškega tradicionalnega do akvarelnega sloga. Južna Koreja pa je posebej znana po majhnih, nežnih »fine line« tetovažah, ki so izjemno priljubljene med mlajšo generacijo, pravi Sisi, umetnica, ki dela v Kimovem studiu v Seulu.
Prav tako je v porastu kozmetično tetoviranje, kot so poltrajne obrvi in ličenje. Po oceni proizvajalca barv za tetoviranje iz leta 2018 naj bi imelo 10 milijonov Korejcev poltrajne tetovaže, tri milijone pa stalne tetovaže, navaja korejska tiskovna agencija Yonhap.
Po podatkih korejskega združenja za tetoviranje naj bi leta 2019 v državi delovalo okoli 20.000 tetovatorjev, industrija pa je bila ocenjena na približno 200 milijard korejskih vonov (dobrih 122 milijonov evrov) na leto.
Delo v ilegali
Za umetnike pomanjkanje pravne zaščite pomeni vsakodnevno tveganje in psihični pritisk, ki je, kot pravi Kim, tolikšen, da »vsako leto želi odnehati«.
Po zakonu je tetoviranje brez zdravniške licence kaznivo z do petimi leti zapora in globo do 50 milijonov vonov (okoli 33.700 evrov), policija pa mora vsako prijavo tudi preiskati. V praksi pa prepoved pogosto ohlapno izvajajo, pravi Kim – globe se običajno gibljejo med enim in petimi milijoni vonov (od 675 do 3380 evrov). Umetnikom večinoma dovolijo, da po plačilu globe nadaljujejo delo. »V mnogih pogledih je to le formalnost,« pravita Kim in Sisi. A gre tudi za stalen – in pogosto drag – opomin na njihov neurejen status.
Kim pravi, da ga povprečno dvakrat na leto prijavijo, vsaka prijava pa sproži večmesečno preiskavo. Včasih prijavijo več umetnikov hkrati – pogosto nezadovoljne stranke, konkurenčni studii ali preprosto nasprotniki tetoviranja.
Umetniki se srečujejo tudi s številnimi drugimi omejitvami, denimo s tem, da morajo delovati v skritih prostorih. Namesto da bi imeli prostore na ulici z javnimi oznakami, delujejo v studiih, skritih v zgornjih nadstropjih stavb. Pogosto ne sprejemajo plačil s karticami, da ostanejo skriti.
Kaj sledi?
Predlog zakona mora zdaj prestati glasovanje, nato ga mora potrditi še predsednik Lee. A tudi če bo zakon sprejet, delo še ni končano, opozarja Kim. Če bo sprejet, bo imela vlada dve leti časa za oblikovanje podzakonskih aktov – kar pomeni, da bo industrija v tem času v začasnem pravnem vakuumu: tetoviranje bo sicer legalno, a še ne regulirano. »Po skoraj 20 letih dela imam občutek, da nas končno priznavajo, ker smo ohranili in razvijali to kulturo,« pravi.
