V domovih, v gubah posteljnine in celo na trepalnicah, ki uokvirjajo naš pogled na svet, se odvija nenehno, nevidno življenje. Gre za svet parazitov, bitij, ki so tako majhna, da jih s prostim očesom ne opazimo, roda pod lečo elektronskega mikroskopa razkrijejo svojo osupljivo, včasih srhljivo podobo. Najnovejše mikroskopske fotografije ponujajo edinstven vpogled v te mikroskopske sostanovalce, ki so hkrati vir alergij in nepogrešljiv del ekosistema.
Nepovabljeni gostje v naših posteljah
Začnimo v spalnici. Vsako noč si posteljo delimo z milijoni hišnih pršic (Dermatophagoides pteronyssinus). Te drobnim pajkovcem podobne živali se prehranjujejo z odmrlimi kožnimi celicami, ki jih za seboj puščamo ljudje. Same po sebi so neškodljive, toda njihovi iztrebki in ostanki so eden najpogostejših sprožilcev alergij in astme. Pod mikroskopom, povečane za šestdesetkrat, so videti kot oklopna bitja iz znanstvenofantastičnega filma. Njihov življenjski cikel pa je hiter: od jajčeca do odrasle živali potrebujejo samo mesec dni, kar pojasni njihovo hitro razmnoževanje v naših vzmetnicah in preprogah.
Še bližje nam prebiva pršica trepalnic (Demodex folliculorum). Ta parazit živi v lasnih mešičkih okoli naših oči, nosu in v ušesih, kjer se hrani z maščobnimi izločki žlez lojnic. Večina ljudi za svojo populacijo teh mikroskopskih pajkovcev sploh ne ve in z njimi živijo v popolnem sožitju. Pri posameznikih z občutljivejšo kožo pa lahko povzročijo vnetja, podobna aknam. Njihova podoba, povečana za več kot dvestokrat, razkrije podolgovato telo, popolnoma prilagojeno za življenje v ozkih lasnih mešičkih.
Krvosesi, ki so krojili zgodovino
Med paraziti, ki so skozi zgodovino močno vplivali na človeštvo, izstopa človeška bolha (Pulex irritans). Njena glava pod mikroskopom razkrije kompleksen aparat za prebadanje kože in sesanje krvi. Čeprav danes v razvitem svetu ni več tako pogosta, ostaja simbol bolezni, saj je bila glavni prenašalec kuge, ki je v srednjem veku zdesetkala Evropo. Srbečica, ki jo povzroči njen ugriz, ni posledica samega vboda, temveč alergične reakcije na slino, ki jo bolha izloči, da prepreči strjevanje krvi.
Podobno nadlogo, zlasti za starše šoloobveznih otrok, predstavlja naglavna uš (Pediculus humanus capitis). Ta dve do tri milimetre dolga žuželka se s specializiranimi kremplji oklepa las in se hrani s krvjo, ki jo sesa iz lasišča. Njeno delovanje povzroča močno srbenje, praskanje pa lahko vodi do vnetij in okužb kože. Slike pod elektronskim mikroskopom kažejo, kako trdno se oklepajo las, zaradi česar jih je včasih tako težko odstraniti z medicinskimi šamponi.
Od jezer do notranjosti telesa
V sladkih vodah, jezerih in počasi tekočih potokih pa prebiva pijavka (Hirudinidae), parazit, katerega podoba je že od nekdaj burila domišljijo. Na vsakem koncu telesa ima prisesek, s katerim se oprime gostitelja – ribe, dvoživke ali celo človeka. Njen zadnji prisesek, ki je na sliki, deluje kot močno sidro, medtem ko skozi usta v sprednjem prisesku srka kri. Zanimivo je, da se pijavke v sodobni medicini (hirudoterapija) uporabljajo za izboljšanje prekrvavitve pri presaditvah tkiva.
Morda najbolj zlovešče pa delujejo notranji paraziti, kot je trakulja (Taenia sp.). Njena glava, imenovana skoleks, je opremljena s priseski, s katerimi se pritrdi na črevesno steno svojega gostitelja. Ker nima lastnega prebavnega sistema, hranila absorbira neposredno iz delno prebavljene hrane v črevesju. Pogled na njeno glavo pod mikroskopom razkrije grozljivo učinkovitost parazitskega načina življenja, ki se je razvijal milijone let.
Svet, ki ga razkriva elektronski mikroskop, je torej hkrati fascinanten in vznemirjajoč. Čeprav se nam takšna bitja zdijo pošastna, pa so vendarle ključni del biotske raznovrstnosti.
