Na dogodku so se pojavili vsi še živeči stalni člani zasedbe, torej Boris Bele, Borut Činč, Andrej Veble in Dušan Vran, kot tudi številni predstavniki zainteresirane javnosti, kar je potrdilo še vedno delujoč pomen Buldožerjev. Ti so izmed vseh slovenskih zasedb v jugoslovanski rock glasbi pustili najmočnejši vtis. Kot navdih jih navaja vrsta jugoslovanskih rock glasbenikov in plošča Pljuni istini u oči se v malodane vsakem naboru najpomembnejših plošč nekdanje Jugoslavije uvrsti vsaj med deseterico.
Očetje alternative pri nas
Pretežni del četrtkovega dogodka je sestavljalo poslušanje biografije skupine, ki jo je bral Ivan Lotrič. Marsikatera humorna prigoda Buldožerja je že lep čas del rock mitologije, strnjene v eno pripoved in prebrane skupaj pa zgodbe in prigode predvsem ponudijo vtis, da so Buldožerji očetje alternative v naših krajih. Tako glasbeno kot operativno-organizacijsko.
Izšli so iz zasedbe Sedem svetlobnih let (prej Sinovi), v kateri so poleg Beleta, Činča in Vebleta igrali tudi kasnejši Pankrt Dušan Žiberna pa tudi Andrej Trobentar, kasneje vokalist Na lepem prijazni. Slednja sta skupino zapustila po prihodu Marka Breclja, ki je leto prej že izdal uspešnico Duša in jaz ter je pod taktirko Bojana Adamiča ustvarjal kantavtorski album Cocktail. Februarja 1975 sta z Beletom spektakularno škandalozno nastopila na Opatijskem popevkarskem festivalu, kjer sta izvedla skladbo Rastemo.
Razširjeno je mnenje, da je najbolj kreativno in progresivno obdobje Buldožerjev tisto z Brecljem, vendar posnetki zasedbe Sedem svetlobnih let, kot je skladba On, dajejo misliti, da je progresiven pristop do kompozicij in tematik obstajal že prej. »Skladbo On smo posneli v hipijevski komuni na Streliški in spomnim se, da so med snemanjem po prostoru plesale gole ženske, ki so se pojavile povsem spontano,« se je te zgodnje epizode spomnil anekdot polni Borut Činč. »Svojo ženo sem spoznal v Sarajevu. Njeni starši niso vedeli, kako sem videti, medtem ko sta njena brata imela prvo ploščo Buldožerjev, na kateri je moja karikatura, in sta jo staršem prinesla na vpogled, rekoč, tole je on.« Si lahko predstavljamo.
Nasprotje Bijelega dugma
Pod imenom Buldožer je posadka začela delovati marca 1975 in maja odigrala prvi koncert v Zagrebu, za katerega velja, da se s tem, da so bili na njem, hvali več ljudi, kot je dejanska zmogljivost dvorane Teatar & TD. Tudi druga dva koncerta sta se zgodila v Zagrebu, med drugim tudi tisti, na katerem se je Brecelj na odru pojavil v invalidskem vozičku in v prisilnem jopiču, kar je bil prestop vseh konvencij, ki so veljale v tedanji domači popularni glasbi. V Ljubljani so prvič nastopili v Menzi študentskega naselja.
Obenem so začeli v javnost posredovati fanzine z različnimi lažnimi novicami, s čimer so dodatno utrjevali status najbolj utrganih na sceni. V vsega nekaj mesecih so postali vroča roba, še preden jim je uspelo končati ploščo, ki so jo snemali v Ljubljani, v studiu Akademik pri Miru Bevcu, kar je prav tako posebna zgodba. Na koncu, ko je bilo že vse posneto, jih je zaradi neznanih razlogov besni Bevc dočakal v studiu s sekiro na mešalni mizi in z grožnjo, da bo vse posneto izbrisal. Nekako so se dogovorili, da ni pritisnil na gumb za brisanje, in decembra 1975 je plošča izšla pri PGP Beograd.
Tudi zato, ker je približno leto pred tem izšla prva plošča Bijelega dugma, kot zato, ker so bili satirični in do širokega ljudskega okusa nepriliznjeni, je javnost v Buldožerjih prepoznala alternativo Dugmu. Nekaj let zatem je nastala tudi ideja o skupni turneji, ki pa se ni uresničila. Čeprav so prvi album v nakladi 12.000 primerkov razprodali, se založba ni odločila za ponatis. Predvsem moteča je bila podoba Tita, ki je na ovitku plošče upodobljen nad likom mladega harmonikarja, ki je bil dejansko Činč. Očitalo se jim je moralno politično spornost, da mladež navajajo na samomorilnost in narkomanijo, medtem ko so v Sloveniji deležni še očitkov, da ne pojejo v slovenščini oziroma da so preveč podobni Franku Zappi, na podlagi česar so sami plasirali v javnost informacijo, da so uradni Zappovi zastopniki za Jugoslavijo.
Več kot zgolj glasbena skupina
Gonja proti skupini je dosegla vrhunec spomladi 1976, ko so ji zaradi družbenopolitične neprimernosti v Ljubljani prepovedali razprodani koncert 9. aprila v Hali Tivoli. Tako je odločil tedaj vrhovni mestni mladinski funkcionar, pokojni Dušan Dolamič. Ljubljanska odpoved je povzročila odpovedi koncertov tudi po drugih delih Jugoslavije, kar je bila točka, na kateri so Buldožerji pokazali, da so več od glasbene skupine. Na dogajanje so odgovorili tako, da so s pomočjo zaveznikov v družbenopolitičnih strukturah organizirali okroglo mizo z naslovom Kje je mesto rocka v naši družbeni sredini in kje je tu Buldožer. Na dogodku so nastopili Lev Kreft, Darko Štrajn, Jaša Zlobec, Bojan Adamič in Matjaž Hanžek. Poteza se je izkazala za uspešno in poleti so v Tivoliju izvedli koncert pod naslovom Vrnitev odpovedanih.
Predznak neprimernih se jih je držal vse do leta 1979, ko so na filmskem festivalu v Pulju prejeli nagrado za glasbo v filmu Živi bili pa vidjeli, obenem se je razvedelo, da je Tito, ko je slišal skladbo Novo vrijeme, pribočniku dejal: »Lepo je slišati, da so mladi kritični.« Pred tem so se jim zgodile težave pri izdaji druge plošče, Zabranjeno plakatirati. Snemati so jo začeli oktobra 1976, vendar je beograjska založba ni hotela izdati, navkljub temu da so spremenili sporne vrstice v besedilih, kot na primer »grem v kafano« namesto izvorne »grem v nirvano«, ki je bila domnevno narkomanska. Tudi naslov je bil sprva mišljen Još jedna ploča što kvari našu djecu, nato pa spremenjen v Zabranjeno plakatirati. In v tistem položaju so Buldožerji izvedli še eno presežno potezo, s katero so pokazali, da ne potrebujejo menedžerja. Na Beletovo pobudo je založba Helidon, na čelu katere je bil Vilko Avsenik, od PGP Beograd odkupila posnetke za drugo ploščo, ki je tako končno izšla. Tako so si Buldožerji našli založbo, ki je bila sicer v družbeni lasti oziroma je šlo za hčerinsko podjetje Založbe Obzorja iz Maribora, ki pa je v socialističnih okoliščinah delovala kot neodvisna oziroma alternativna založba, pri kateri so v nadaljevanju izdali vse svoje plošče. In Bele je pri Helidonu postal urednik.
