Primorski kulturnik France Bevk se je rodil na dan izida tokratne številke Nedeljskega dnevnika leta 1890 v Zakojci pri Cerknem in je obveljal za enega najpomembnejših in najplodnejših slovenskih pisateljev, pesnikov, prevajalcev in publicistov 20. stoletja. Močno sta ga zaznamovala narodna zavest in boj proti fašizmu, pa tudi globoko sočutje do revščine, podeželja in tegob malega človeka. Zlasti ga je prizadela izkušnja revščine in zatiranja Slovencev na Primorskem pod italijansko oblastjo, pri tem pa ni bil imun niti za verska in druga družbena vprašanja.
Rodil se je v revni kmečki družini. Po osnovni šoli na Bukovem je bil krajši čas trgovski vajenec v Kranju, nato je šolanje nadaljeval na učiteljišču v Kopru in Gorici. Po maturi leta 1913 je učil v vasi Orehek, leta 1916 pa so ga zaradi pisanja črtic s protivojno tematiko kazensko premestili v Novake. Leto pozneje je moral na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino. Po prvi svetovni vojni je opustil učiteljski poklic in leta 1919 postal urednik ljubljanskega Večernega lista ter nato še kulturne rubrike časopisa Slovenec. Ob koncu leta 1920 se je iz Jugoslavije vrnil na Goriško in kljub pritiskom italijanskih oblasti tam ostal.
Moteč za oblast
V Gorici je prevzel uredništvo Mladike in se posvetil gledališču. Vodil je Ljudski oder in režiral. Urejal je tudi politični časnik Goriška straža in humorističnega Čuka na pal'ci ter leta 1923 postal ravnatelj Narodne knjigarne v Gorici. Ena od satiričnih pesmi v Čuku na pal'ci ga je za štiri mesece stala prostost. Po podpisu rapalske pogodbe je bilo za primorske Slovence vedno težje, sploh na področju kulture in ustvarjanja. Tudi za Bevka so sledila leta hišnih priporov in zaporov, vmes pa je potoval po kongresih kluba PEN po Evropi. Urejal je še Naš glas, Edinost in Razglede v Trstu.
Pod italijansko oblastjo je bil večkrat zaprt, internirali so ga tudi v koncentracijsko taborišče, in ko so ga leta 1943 izpustili, se je priključil partizanom in postal eden od voditeljev NOB v slovenskem primorju. Deloval je v več organih oblasti, tudi po osvoboditvi. Večkrat je bil republiški in zvezni poslanec ter član delegacij, med drugim na mirovni konferenci v Parizu leta 1946. Postal je tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Nadaljnje življenje je posvetil predvsem pisanju in delu na področju kulture in publicistike.
Pisec z izjemnim opusom
Le malo pisateljev ob Bevku se lahko pohvali s tako obsežnim opusom, saj je napisal prek 150 del: zgodovinske romane, romane iz sodobnega življenja, novele, kmečke povesti, črtice, drame, mladinske povesti, pesmi, filmske scenarije, potopise in veliko prevajal iz najrazličnejših jezikov. Pisal je zelo hitro in kakšno leto je izšlo tudi po deset njegovih del, s ponatisi in prevodi celo več, pisal pa je tudi članke, spominske in druge zapise. K temu, da je pisal veliko, je pripomoglo tudi dejstvo, da je po vojni primanjkovalo izvirnih del. Pisal je tudi pod različnimi psevdonimi – Ivan Bežnik, Tone Čemažar, Jože Gorički, Jože Jeram, Jerko Jermol, Ivan Lesjak, Pavle Sedmak, Franc Seljak, Esar Vano. V poznejših objavah, zlasti v ponatisih v Izbranih spisih, je dela pogosto popravljal.
Kritiki velikokrat niso upoštevali konteksta časa in dejstva, da je veliko pisal, ker je primanjkovalo izvirnih besedil, ter so mu očitali površnost in nedodelanost likov. Nesporen pa je ostal roman Kaplan Martin Čedermac (1938), njegovo najpopularnejše delo, ki govori o notranjem boju slovenskega duhovnika na Primorskem pod italijanskim fašizmom ter simbolizira odpor proti raznarodovanju. Med mladinskimi romani lahko izpostavimo Pastirce (1931), ki so se tudi s pomočjo filma Franceta (Tuga) Štiglica iz leta 1973 prelevili v brezčasno slovensko klasiko. Nekoliko mlajši bralci so se istovetili z junaki iz tolminskih zgodb in povesti Lukec in njegov škorec, Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna, medtem ko knjiga Tonček, za katero je bil večkrat nagrajen, pripoveduje o dečku iz Gorice, ki se je po zaprtju slovenskih šol moral učiti italijanščine.
Za odrasle je v svojem zgodnjem obdobju pisal pesmi, razgibane in simbolne, pozneje ekspresivne, pri čemer se je zgledoval po Otonu Župančiču, pisanja pa učil pri Ivanu Cankarju ter ruskih in francoskih realistih. S 23 dolgimi pripovedmi je najplodnejši avtor slovenske kmečke povesti. Tršo linijo razmislekov pa je ubesedil v delih s protifašistično tematiko, kot so Tuje je tuje, V zanki, Mrak za rešetkami, Človek proti človeku. V njegovi dramatiki za odrasle prevladuje želja po izražanju resničnosti. Njegovi prvi drami (V globini, Kajn) sta nastali kot odpor na grozote prve svetovne vojne. Pozneje je napisal še družinsko dramo Krivda, ki jo je predelal v povest, preizkusil se je tudi v komediji (Partija šaha).
Pisatelj ljudstva ali pisatelj režima?
Obveljal je za pisatelja ljudstva, saj je znal združiti umetniški izraz z dostopnostjo in jasnim etičnim sporočilom. Ohranil je slovensko besedo in zavest v času, ko so ju hoteli izbrisati. Pokazal je, da je literatura lahko orodje odpora in hkrati tolažba ljudem. Njegov ugled pisatelja ljudstva je bil dolgo skoraj nedotakljiv. Po osamosvojitvi Slovenije pa se je začelo omenjati tudi dejstvo, da je bil predvsem po vojni del kulturne elite nove Jugoslavije in je zasedal visoke položaje v javnem življenju, vendar nikoli ni javno kritiziral komunistične oblasti, kot je recimo znal fašistično. To nekateri razumejo kot pragmatizem, zato so ga označili celo za partijskega pisatelja. Njegove partizanske zgodbe namreč sledijo liniji socialističnega realizma.
Dolga leta je živel v Trstu, nekaj let v Rožni Dolini pri Novi Gorici, nato pa v Ljubljani, kjer je na svoj 80. rojstni dan umrl. Pokopan je v Solkanu. Leta 1953 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Po njem so poimenovane Bevkova knjižnica v Novi Gorici, številne šole in ulice po Sloveniji, njegov rojstni dom v Zakojci pa je danes preurejen v muzej.
