Rodil se je v Piranu 1. avgusta 1926, materi Amalii Giassi iz Strunjana in očetu Vincenzu iz San Giovanni Geminija na Siciliji, ki je na sever takratne Kraljevine Italije prišel po vpoklicu v vrste finančne policije v času prve svetovne vojne. Kasneje se je Vincenzo zaposlil kot železničar, čemur je sledila selitev družine v Trst. Tam je Guido odraščal, obiskoval vrtec in osnovno šolo ter od mladih nog kazal nadarjenost za risanje. »Ob izbruhu druge svetovne vojne, julija 1940, se je Guido z materjo in triletnim bratom Salvatorom vrnil v rodni Piran, medtem ko je bil oče premeščen na Brione. Družina se je nastanila v današnji Rozmanovi ulici,« je povedala Daniela Paliaga Janković, profesorica in raziskovalka kulturne dediščine, ki nas je pospremila po razstavi.
Šole so izgubile svoje stavbe
Tretji in četrti letnik je obiskoval na takratni gimnaziji Carla Combija v Kopru, leta 1943 pa je opravil sprejemne izpite za licej Oberdan v Trstu, najvišjo oceno je dosegel ravno iz risanja. Ko je leta 1944 dopolnil 18 let, se je bil prisiljen pridružiti TODT (civilna in vojaška inženirska organizacija tretjega rajha, poimenovana po njenem ustanovitelju Fritzu Todtu) kot fizični delavec. Leta 1946 je opravil sprejemni izpit na akademiji likovnih umetnosti v Benetkah, kjer je dve leti kasneje maturiral. Oktobra 1948 je začel učiti risanje in zgodovino arhitekture na gimnaziji in znanstvenem liceju v Piranu. Med poučevanjem je leta 1952 diplomiral iz smeri dekoracije na temo bizantinske, romanske in gotske arhitekture v Istri. V isti šoli je poučeval nepretrgoma od 1. oktobra 1948 do 30. septembra 1956, občasno pa tudi na klasičnem liceju v Kopru, na osemletki v Sečovljah in šoli za vojaške voznike v Piranu. »Italijanske šole, ki so bile nekoč prevladujoče, so postale majhne šole.
Ministrska okrožnica (Peruško, po priimku njenega predlagatelja) je od leta 1952 določala, da morajo učenci, katerih priimki so bili slovenskega/hrvaškega izvora ali so se končevali na -ič, -ić ali -ich, prestopiti v nove slovenske šole. Volja staršev ni bila upoštevana, niti dejstvo, da učenci in mnogi njihovi starši niso znali slovenskega jezika. Posledice niso vplivale le na posameznike, temveč tudi na prihodnost italijanskih šol. Šole so izgubile svoje stavbe, bile so preseljene v improvizirane prostore, vpeljali so tudi popoldanske izmene,« je tisti čas orisala profesorica Paliaga Janković in spomnila, da posledično v mestu ni bilo kulturne dejavnosti, v katero Guido ne bi bil vpet. Osem let je v Piranu vodil mestno knjižnico, ki je bila v desnem krilu sodišča, do njenega zaprtja leta 1954. Nato je skupaj s svojimi učenci s pomočjo samokolnice in nosilnice preselil zbirko na novoizbrano lokacijo. »Zame, za nas ni bilo niti enostavno niti prijetno prenašati tone in tone papirja v palačo Gabrielli,« je ob tem dejal. Od julija do septembra 1954 je sodeloval pri restavriranju poslikav in štukatur Gledališča Tartini, ki so jih izvajali pod vodstvom slovenskega slikarja Rajka Slapernika.
Poučeval je tudi v Trstu
V začetku leta 1957 je kot zadnji italijanski učitelj zapustil Piran. Nadalje je poučeval v Trstu. »Od leta 1954 do 1964 je Piran izgubil več kot 90 odstotkov avtohtonega prebivalstva. Praznino so zapolnili novi prebivalci iz Istre in Slovenije, prišla je mlada delovna sila iz vse Jugoslavije. Skupaj z njimi so poslali strokovnjake, zveste ljudski oblasti, bodoče voditelje, ki so prišli zapolnit vrzel, ki jo je pustil odhod lokalnih obrtnikov, intelektualcev, zdravnikov, odvetnikov, učiteljev, delavcev in kmetov,« je orisala dogajanje sogovornica.
Na državni srednji šoli v Gradežu je Guido La Pasquale leto dni opravljal položaj podravnatelja, sledila so štiri leta v Gorici na učiteljišču Scipia Slataperja. Ko se je vrnil v Trst, je poučeval na znanstveni visoki šoli Oberdan, na znanstveni visoki šoli Galilea Galileija in na pedagoškem inštitutu Grazie Deledda. Njegovo kariero je zaznamovalo veliko toplih, pristnih človeških odnosov s svojimi učenci do leta 1977, ko se je upokojil. Med pedagoško kariero in po njej je opravljal številna dela za znance in prijatelje na področju oglaševalskega oblikovanja, dekoracije etažnih avl in drugo.
Od konca leta 1960 se je ukvarjal z načrtovanjem in risanjem skic piranskega oltarja v Svetišču na Vejni, ki je bil zgrajen leta 1971 s pomočjo padovskega kiparja in kamnoseka. Krasil je pergamente, izdeloval zaznamke za knjige, potrdila za piranska športna srečanja, voščilnice in nazadnje publikacijo Pirano, ki jo je leta 2006 izdala Famea Piranese (zveza Istranov). Gre za zbirko približno stotih pogledov, kotičkov in detajlov, ki najbolj razkrivajo njegov intenziven, nikoli pozabljeni mladostni odnos do domačega kraja. »Od svoje družine in Pirančanov se je Guido poslovil 1. septembra 2023,« je povedala Danijela Paliaga Janković in spomnila, da je razstava njegovih del tudi pregled piranske arhitekture v povojnem in kasnejšem času. Razstava je na ogled do 23. maja.
