Glede nesreče letala Saudia Airlinesa, let 163, je še danes obilo napačnih informacij in dezinformacij. Umrlo je več kot 300 ljudi, toda po mnenju mnogih bi se lahko vsi rešili. Tako pa… No, tako pa so vsi umrli zaradi napačne človeške presoje, ponesrečene posadke, napačnega protokola in drugih okoliščin, ki so privedle do tragičnega konca na letališču v Riadu. Vsi na krovu so se zadušili po tem, ko je na letalu izbruhnil požar.
Letalo je tisti torek, 19. avgusta 1980, priletelo v Riad iz Karačija, torej iz Pakistana. Nekaj časa je ostalo na tleh, preden je nadaljevalo let prodi Džedi. Po poročanju medijev so bili na krovu večinoma Pakistanci, namenjeni na romanje v Meko. To so bili predvsem neizobraženi vaščani ali beduini, prvič na tako dolgi poti.
Kuhalniki na krovu
Kot je pozneje v spominih pisal Američan Michael Busby, ki je tedaj živel v Savdski Arabiji in se je družil s piloti in drugimi zaposlenimi v letalski industriji, je bilo menda splošno znano, da so ti potniki na krov letala s seboj prinašali vse mogoče. Najbolj nevarni so bili priročni kuhalniki, ki so bili močno vnetljivi. Ker se je od romarjev pričakovalo, da si bodo na poti dalj časa sami pripravljali hrano, so take reči pač nosili tudi na letalo. Ne samo to: stevardese so jih morale stalno opominjati, naj kuhalnikov ne prižigajo med letom. Ena od domnev pravi, da je zagorelo prav zaradi butanskega kuhalnika.
Letalo na letu 163 se je proti Džedi odpravilo kmalu po 18. uri z 287 potniki in 14 člani posadke. Sedem minut po vzletu, ko so bili že visoko nad oblaki, na višini 4500 metrov, se je v pilotski kabini prižgal alarm za požar v tovornem prostoru. Posadka je nato cele štiri minute porabila za potrditev, ali tam res gori ali ne.
Pogovor, predvsem med pilotom, 38-letnim Mohamedom Alijem Koviterjem, 26-letnim kopilotom Samijem Abdulahom Hasanainom in 42-letnim inženirjem Bradleyjem Curtisom, je potekal nekako takole:
Inženir: »B, v zadnjem delu prostora za tovor.«
Pilot: »Prosim?«
Inženir: »B, v zadnjem delu prostora za tovor.«
Prvi oficir: »Kaj se dogaja?«
Inženir: »Zaznan je dim, v B, v zadnjem delu.«
Pilot: »Izključi ventilacijo.«
(…)
Pilot: »Ali je dim tudi v A?«
Inženir: »Ne. A je v redu.«
Pilot: »Torej lahko nadaljujemo.«
Inženir: »Da.«
(Slišati je nov signal.)
Inženir: »Zdaj tudi v A.«
Pilot: »Prosim?«
Inženir: »Zdaj tudi v A, torej v obeh delih.«
Pilot: »Torej se moramo zdaj vrniti, ne?«
Inženir: »V A in B je zaznan dim.«
Pilot: »Torej se tam kadi.«
Inženir: »Bi rekel, ja.«
Pilot: »Kakšna je procedura po seznamu?«
Pilot: »Iščem, iščem.«
Pilot: (Prepeva po arabsko.)
Pilot: »Kako se že reče temu?«
Kopilot: »Abnormalno.«
Pilot: »Ne, ne. Glej pod postopek abnormalno.«
Tak pogovor je vsekakor trajal predolgo. Postopka »abnormalno« najprej v navodilih niso našli, medtem je inženir predlagal, da si sam ogleda, ali na koncu letala smrdi po zažganem. »Če vidim in zavoham, bo bolje, če se vrnemo,« je še dodal inženir in se sam prepričal, da tam gori. Pilot se je sicer medtem s kopilotom domenil, da bo vendarle bolje, če se vrnejo. Toda šele čez minuto, ko se je inženir vrnil, so poklicali Riad, napovedali povratek in razglasili izredno stanje. Pogovor, ki je potekal sproščeno, hladno, kot da nič ni, ne daje občutka, da bodo na krovu že kmalu vsi mrtvi.
Med povratkom so morali na letalu lockheed L-1011 tristar izključiti enega od motorjev, ker se je zataknila ročica, toda tudi preostala dva sta bila dovolj, da so pristali brez težav.
Brez panike
Na krovu ni bilo posebne panike. Vendar lahko sklepamo, da se je smrad po zagorelem širil, da so ljudje morali vedeti, da nekje gori, toda lockheed je letel brez težav in brez posebnih nagibanj. Precej mirno.
Prva napaka je torej bila, da pilot ni nemudoma obrnil letala, pač pa je posadka želela sama preveriti, ali res gori ali ne. Pozneje so primer te nesreče obravnavali predvsem kot primer ponesrečene sestave posadke, ker ta ni bila kos razmeram. Vsaka minuta namreč šteje in pregovarjanje o tem in onem ne vodi do hitrih, odločnih ukrepov, ki so potrebni. Poleg tega naj bi eden od ključnih mož v kabini trpel za disleksijo, medtem ko so pripombo stevardese, da bi se morali takoj pripraviti na izkrcanje, brez posebne razlage zavrnili. Ženska beseda ni štela dovolj.
Ko so se vrnili na letališče, so se minute zaradi nerazumnih odločitev še nabirale. Medtem ko bi ga na vsakem pomembnejšem letališču ustavili takoj na vzletni stezi, kjer bi ga pričakali gasilci, se je letalo po stezi prevažalo še skoraj tri minute. Šele ko je stalo na vzporedni poti, se je ustavilo.
Prav neverjetna je pilotova odločitev, da potnikov ne bo takoj izkrcal! Povsem mogoče je, da bi preživeli vsi, če bi se držali zdrave pameti. Toda zakaj se je niso? Ena od domnev je prav neverjetna. Po nekaterih navedbah se je na letališču prav takrat nahajalo letalo savdskega kralja, ki se je pripravljal na vzlet. Savdski protokol po teh navedbah veleva, da se mora promet na letališču, vključno z letali, ustaviti, kadar je na krovu boeinga 747 kralj. Boeing je bil prav takrat pred vzletom.
Letalo je torej po vzletni stezi vozilo dalj časa, zavilo vstran in se ustavilo. Gasilci so medtem pričakovali takojšnje zaviranje, zato so bili daleč od kraja. Ko so prispeli, sta motorja letala še vedno delovala, iz kabine pa niso dobivali odgovorov.
Uradno sicer pravijo, da ne vedo, zakaj pilot letala ni ustavil takoj. Po mnenju nekaterih pa je to storil samo zato, ker je sledil protokolu. Zanimiva so ugibanja, ali bi prišlo do katastrofe v primeru, če bi bil pilot Američan. Takrat je bilo v Savdski Arabiji ogromno tako imenovanega tehničnega osebja, ki je kraljestvu pomagalo tako rekoč v vseh pogledih razvoja. Tudi letalskega.
Niso imeli opeklin
Poznejše obdukcije so pokazale, da so se potniki zadušili v strupenem dimu požara, v katerem je zgorelo vse na krovu letala. Navzven to sicer ni kazalo znakov požara, prihajajoči gasilci so samo ob oknih na zadnji strani opazili dim. Zadušitev kot vzrok smrti in odsotnost opeklin povedo srhljivo zgodbo zadnjih minut življenja. Bržkone so bili potniki mrtvi, še preden so reševalci uspeli od zunaj odpreti vrata.
Šele tri minute po odprtju so na vse konce butnili plameni, tako da je od notranjosti ostalo le malo.
Zaradi številnih domnev in ugibanj zelo težko sodimo, kaj je resnica in kako so potekali dogodki na krovu. Po uradnih poročilih so telesa stevardes našli pripeta na sedežih. Notranjost letala je bila še vedno pod tlakom, kar pomeni, da vrat ni bilo mogoče odpreti, večina potnikov je bila v sprednjem delu trupa, kar je preiskovalce nesreče vodilo k zaključku, da so se pripravljali na zasilno evakuacijo. Domneve o prisotnosti savdskega kralja medtem nekateri označujejo za teorijo zarote.
Uradno tudi ni znano, kaj je povzročilo požar. Savdski preiskovalci so zavrnili domnevo, da naj bi zagorelo, ko si je želel eden od potnikov pripraviti čaj z butanskim kuhalnikom. So pa res na letalu našli ostanke dveh takih pripomočkov, tako da zaključki preiskovalcev niso prepričali. Ob ostankih enega so našli uporabljen gasilni aparat.
Kot odgovor na tragedijo je Saudia Airlines popravil postopke urjenja in postopanja v primeru takšnih nesreč. Izdelovalec letala, podjetje Lockheed, je iz tovornega dela odstranilo izolacijo in dodal druge materiale, s katerimi so okrepili strukturo trupa. Nekatere odgovorne institucije za varnost poletov so priporočile, naj bodo na letalih nameščeni gasilni aparati s halogen metanom in ne klasični ročni gasilniki.
