V Manchestru (kjer je imel Gagarin leta 1961 slavnostni govor) bodo na velikem platnu predstavili film Chrisa Rileyja, ki je zvočni posnetek Gagarinovega javljanja dokumentarno povezal z obstoječimi posnetki iz tistega časa ter tako nazorno pokazal, kakšno vzdušje je vladalo med kozmonavtovim letom okrog sveta.
Ob tej priložnosti je Ruska vesoljska agencija odprla posebno komemoracijsko spletno stran, predsednik Ruske federacije Dimitrij Medvedjev in premier Vladimir Putin pa bosta organizirala poseben pogovor z dejavnimi ruskimi kozmonavti.
Dan, ko je človek prvič poletel v vesolje
Gagarinov let je bil izveden na današnji dan leta 1961. Ob šesti uri in sedem minut je Vostok 1 zapustil kazahstansko izstrelišče Baikonur. Gagarin je svet obkrožil z letom prek Bližnjega vzhoda, severne Afrike, Atlantika, rta Južne Amerike, Pacifika in Sibirije. Pri tem je vzdrževal povezavo s sovjetskimi postajami in med drugim izrekel tudi nekaj besed o Zemlji in Bogu. Ostaja pa stavek o tem, da Boga ni videl, zavit v dvom, ker so nekateri analitiki misel pripisali sovjetski propagandi.
Gagarin je v vesolju ostal 108 minut, ko se je približal jugozahodu Sovjetske zveze, pa se je izstrelil iz kapsule in pristal blizu Saratova. V spominih je zapisal, da je ob pristanku srečal preplašenega kmeta, ki se je ob pogledu na njegov skafander začel ritensko umikati. Pomiril ga je, rekoč: "Ne boj se, sem Sovjet, prav tako kot ti!"
Od železarja do narodnega heroja
Življenjsko pot si je Gagarin tlakoval sam. Zaposlil se je v železarni in bil po letu dni kot vzoren delavec izbran za dodatno izobraževanje. Ljubezen do letal je odkril v Sartovu, kjer se je pridružil ljubiteljskemu Aeroklubu. Po koncu šolanja je bil sprejet v vojaško šolo za pilote v Oremburgu, kjer je postal poročnik sovjetskih letalskih sil.
Leta 1960 se je prijavil na selekcijski program, katerega cilj je bil najti najprimernejšega pilota za Vostok 1. Prestal je sosledje izčrpavajočih fizičnih in psiholoških testov in bil izbran med 19 najobetavnejših letalcev. V tako imenovani elitni skupini iz Sočija je ob Ghermainu Titovu najbolj izstopal prav on.
Čeprav sta bila oba kozmonavta majhna, je na končno odločitev o tem, da bo v kapsulo pred izstrelitvijo sedel Gagarin, vplivala prav njegova velikost. S 157 centimetri je bil namreč primernejši za zelo majhen prostor, ki so ga inženirji namenili pilotu rakete.
V poročilu, ki so ga v predizboru o posameznih kandidatih sestavili psihologi, piše, da je Gagarin "visoko inteligenten, potrpežljiv in odločen", da je zelo dober v hokeju, niso pa vojni psihologi pozabili omeniti niti dejstva, da zna biti sramežljiv, če ga človek izzove z odprtim in bolj spotakljivim humorjem.
Po vrnitvi na Zemljo ga je na avdienco povabil Nikita Hruščov, tedanji predsednik Sovjetske zveze, in ga odlikoval z najvišjimi državniškimi častmi. Kot predstavnik Sovjetskega vesoljskega programa in tako imenovanega Zvezdnega mesta je Gagarin po svojem letu tudi precej potoval. Obiskal je Italijo, Nemčijo, Kanado, Japonsko, Finsko in Veliko Britanijo. V vesoljskem programu je sodeloval do leta 1968, ko je v letalski nesreči umrl.
Nezadržni tekmici
Šestdeseta leta dvajsetega stoletja so bila čas velike vesoljske tekme med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike. Slednje so s predsednikom Lyndonom Johnsonom na čelu za svoj vesoljski program namenile zelo visoka sredstva. Strokovna javnost je pod vodstvom analitika Hugha Drydena namreč zahtevala, da zavoljo ugleda države in ohranjanja strateške moči oblast vsa prizadevanja usmeri v vesoljski program in na ta način prehiti "nasprotnike z vzhoda". Sovjeti so s Sputnikom, prvim umetnim satelitom, namreč že imeli prednost. ZDA so zaradi tega leta 1958 ustanovile Naso in pod vodstvom Wernherja von Brauna organizirale tim 8000 znanstvenikov, ki so razpolagali z več kot sto milijoni dolarjev, da bi razvili tehnologijo, ki bi jih prve pripeljala v vesolje.
Program Mercury, ki je zaživel v istem času kot sovjetski Vostok, pa kljub enormni podpori politike in javnosti ni uspel prevzeti pobude. Alan Shepard, ki je v vesolje poletel kot prvi Američan, je svojo nalogo opravil 5. maja 1961. Natanko triindvajset dni za Gagarinom. Tako so ZDA na prvo veliko zmago v vesoljski tekmi morale čakati naslednjih osem let, ko je Neil Armstrong z Apollom 11 pristal na Luni.
Osem let po koncu hladne vojne so Rusija kot naslednica Sovjetske zveze in ZDA združene v skupnem vesoljskem programu gradnje vesoljske postaje. Trenj, ki so med državama vladala med življenjem Gagarina, ni več, tehnologije, ki izvirajo iz Nasine postaje Freedom in ruskega Mira, so zdaj združene v Mednarodni vesoljski postaji, da bi se zagotovilo raziskovanje Marsa in ostalih planetov našega osončja.
