Potem ko je Martin Luther jeseni 1517 začel svoj spor z vrhom Katoliške cerkve, se je protestantizem v tistih davno predspletnih časih začel širiti razmeroma hitro. Na verski razkol so se navezala socialno-politična trenja, ambicije in seveda kariere. Tako tudi v Franciji, kamor je protestantska ideja prišla s posredovanjem Jeana Calvina oziroma njegove izpeljave luteranstva, kalvinizma. Francoski protestanti oziroma hugenoti so svojo cerkev ustanovili leta 1559, kar je tudi približen začetek francoskih verskih vojn med hugenoti in katoliki. Kalvinizem je postal tako močan, da je visoko plemstvo v njem prepoznalo vzvod za naskok na sam vrh oblasti, torej na položaj kraljevega prestola. S takšno ambicijo so se na čelo hugenotskega gibanja postavili Burboni, medtem ko si je na katoliški strani družina Guise, kot najbolj izpostavljen nasprotnik, prizadevala za ohranitev starega režima, v katerem so bili hugenoti drugorazreden verski sistem.
Zgražal se je tudi Ivan Grozni
Aktualni francoski kralj je bil Karel IX., sin Katarine Medičejske, po veroizpovedi katoličanke, ki je bila zaradi sinove mladoletnosti regentka in dejanska vladarica. Poskušala je loviti ravnotežje med obema verskima strujama, kajti v konflikt so se vmešali tudi zunanji francoski sovražniki, kot denimo Anglija in Nizozemska, ki sta podpirali hugenote, medtem ko sta papež in Španija podpirala katoliški tabor. Avgusta 1570 je bil med katoličani in hugenoti v Saint-Germainu podpisan mirovni sporazum, ki je hugenotom vrnil že pridobljene, a kasneje tudi izgubljene verske svoboščine. Kot potrditev stanja je bila dogovorjena katoliško-hugenotska poroka med Margareto Valojsko, ki je bila Katarinina hči, in hugenotskim ženinom Henrikom Navarskim.
Na poroko v Pariz, ki se je zgodila 18. avgusta in so ji katoliški krogi s papežem na čelu nasprotovali, je prišel hugenotski vrh, z admiralom Gaspardom de Colignyjem na čelu, kot vodjem francoskih hugenotov. Štiri dni po poroki je na hugenotskega voditelja, ki je bil v prvem nadstropju hiše, nekdo streljal in ga ranil. Domneva se, da je bil nekdo iz tabora Guiških. Novica o streljanju na Colignyja se je hitro razširila po Parizu in podžgala protihugenotske strasti. Obenem je narasel strah pred hugenotskim maščevanjem. Pred Parizom je taborila štiritisočglava hugenotska vojska. Ne ve se natančno, kdo je ukazal zapreti mestna vrata in oborožiti civilno prebivalstvo. Domnevno je bila odločitev sprejeta na nočni seji državnega sveta 22. avgusta, ki je vojvodi Guiškemu dodelila poveljniško pristojnost. Za ubijanje so bili zadolženi švicarski gardisti. Najprej so šli k ranjenemu Colignyja in ga ubili, čemur je sledilo tridnevno klanje, ki se je razširilo na druga mesta in skupaj trajalo tri tedne. Ocene žrtev so različne. Od 2000 do 70.000. Nad dogodkom se je javno zgražal tudi ruski car Ivan Grozni.
Različne teorije
Do dandanes so si nasprotujoča mnenja zgodovinarjev, ali je poboj ukazala Katarina Medičejska, domnevno zato, ker se je zavedala, da po poskusu atentata na Colignyja ni poti nazaj. A obstajajo tudi teorije, da je za pokolom stal njen najmlajši sin, Henrik III., ki naj bi ob sodelovanju vojvode Guiškega iz ozadja stopnjeval krvoločnost množic, da bi vladanje svojega brata, s katerim se nista prenašala, prikazal kot slabo. In Henrik III. je Franciji res kaj kmalu zavladal, med letoma 1574 in 1589, ko ga je ubil katoliški gorečnež. In kdo ga je nasledil? Ženin s krvave poroke, Henrik Navarski, ki se je pokolu v šentjernejski noči izognil, domnevno prav tako po volji regentke Medičejske, zato da Guiški ne bi postali premočni. Na misel pride izraz: šolsko.
