Noč med 31. majem in 1. junijem 2009. Nekje na pol poti med Brazilijo in Afriko, v najtemnejšem srcu Atlantika, se je airbus A330 spremenil v grobnico za 228 duš. Let AF447 ni zgolj strmoglavil, pač pa je preprosto izginil v tišini ter za seboj pustil številna vprašanja. Ta letalska nesreča je nekakšen portret sodobnega človeka, ujetega med avtomatizacijo, ki naj bi ga varovala, in lastnimi, prvinskimi instinkti, ki ga utegnejo pogubiti.
Na letališču Galeão v Riu de Janeiru je tistega dne vladala običajna gneča, skoraj dolgočasna rutina. Potniki so se vkrcavali na let AF447 proti Parizu. Potniki so prišli od vsepovsod: brazilski kirurgi, norveški naftni inženirji, irski zdravniki, turški plesalec, desetčlanska francoska družina. Tam je bil mladi par, ki se je vračal z medenih tednov. Menedžer podjetja Michelin, ki je hitel domov. Vsak s svojo zgodbo, vsi združeni v anonimnosti potniške kabine, zaupajoč v 250 ton kovine, žic in programske kode, da jih bo varno prenesla čez ocean.
V pilotski kabini so sedeli trije možje. Kapitan Marc Dubois, star 58 let, veteran z več kot 11.000 urami letenja. Veljal je za izkušenega, a tudi za nekoga, ki je včasih deloval malce utrujeno od rutine. Ob njem sta bila dva prva častnika: 37-letni David Robert, ki naj bi kmalu napredoval v kapitana, in najmlajši, 32-letni Pierre-Cédric Bonin. Bonin je bil tisti, ki je sedel na desnem sedežu in imel tisto noč nalogo pilota v aktivni vlogi.
Nezmotljivi stroj?
Letalo, airbus A330 z registracijo F-GZCP, je bilo ponos sodobnega letalstva. Staro komaj štiri leta, opremljeno s sistemom »fly-by-wire«, kjer pilotove ukaze ne prenašajo več mehanske povezave, temveč električni signali, ki jih interpretira računalnik. Računalnik je na takih letalih varuh: preprečuje prenevarne manevre, optimizira porabo goriva, ohranja stabilnost. Pilot je postal nadzornik sistema, menedžer potovanja. Stroj je bil skoraj nezmotljiv.
Prve tri ure leta so minile brez posebnosti. Kabino so zatemnili, večina potnikov je spala. Letalo je na višini 11.600 metrov (38.000 čevljev) drselo skozi tropsko noč s hitrostjo 840 km/h. Bližali so se območju, ki ga piloti poznajo pod kratico ITCZ (Medtropska konvergenčna cona) – zloglasnemu pasu neviht, kjer se srečajo zračni tokovi s severne in južne poloble. To je bil pričakovan del poti, rutina.
Okoli druge ure zjutraj po pariškem času se je kapitan Dubois odločil za predviden odmor. »Dobro se držita,« je rekel svojima kopilotoma in zapustil kabino. Robert je prevzel vlogo nadzornega pilota, Bonin pa je ostal za krmilom. Dva človeka in najsodobnejši računalniki proti nevihtam, ki so se kuhale pred njimi.
Ko je letalo vstopilo v vrh nevihtnega sistema, sta pilota opazila nekaj nenavadnega. Okoli oken pilotske kabine so zaplesali srhljivi modrikasti plameni statične elektrike. V zraku je bil rahel vonj po ozonu. To so bili znaki, da letijo skozi območje z visoko vsebnostjo drobnih ledenih kristalov.
Ob 2.10 pa se je zgodilo nekaj, kar je sprožilo verigo in na koncu katastrofo. Ti ledeni kristali so namreč zamašili tri majhne, a ključne zunanje senzorje, imenovane Pitotove cevi. Te merijo hitrost letala glede na zrak, tako da izmerijo zračni tlak. Ko so se zamašile, so računalniku začele pošiljati nesmiselne, protislovne podatke o hitrosti.
Nerešljiva uganka
Za mogočne možgane airbusa je bila to logična uganka, ki je ni mogel rešiti. Če so podatki o hitrosti nezanesljivi, potem sistem ne more več varno upravljati letala. Njegova reakcija je bila v skladu z njegovo programsko logiko: umik.
V kabini je zadonel kratek, vendar rezek alarm. Avtopilot se je izklopil. Avtomatsko uravnavanje moči motorjev se je izklopilo. Zasvetila je opozorilna luč. Po treh urah mirnega nadzora je stroj nenadoma rekel ljudem: »Ne vem, kaj se dogaja. Prepuščam se vam.« V tistem trenutku se je nadzornik sistema moral preleviti nazaj v pilota.
»Jaz imam komande,« je rekel Bonin, kot je veleval protokol.
Toda podatki na njegovem zaslonu so bili kaotični. Letalo pa v resnici ni izgubljalo hitrosti ali višine, le senzorji so bili zmedeni. Z nosom, dvignjenim proti nebu, je mogočni A330 začel strmo pridobivati višino, hkrati pa je zaradi povečanega zračnega upora drastično izgubljal dejansko hitrost.
Manj kot deset sekund kasneje se je v kabini oglasil nov, veliko bolj zlovešč zvok. Ostra, mehanska, ponavljajoča se sirena. »STALL! STALL! STALL!«
Vzgon je tista sila, ki drži letalo v zraku. Ustvarja se s pretokom zraka prek kril. Če je kot, pod katerim krila režejo zrak, prevelik in je hitrost premajhna, se pretok zraka pretrga. Krila izgubijo vzgon. Letalo »zvije« (stall) – in začne padati. Opozorilo za zvijanje je najbolj kritično opozorilo v letalstvu. Postopek za rešitev je zapisan v vsakem priročniku in vkovan v vsakega pilota: takoj potisni krmilno palico naprej, usmeri nos letala navzdol, da ponovno pridobiš hitrost in vzgon.
A Pierre-Cédric Bonin tega ni storil. Še naprej je vlekel krmilno palico k sebi.
Popolna zbeganost
»Kaj se dogaja?« je zmedeno vprašal Robert. »Ne vem … nimam več nobenega prikaza hitrosti.«
»Nimaš nobenega veljavnega prikaza?«
Sirena za zvijanje je neprestano tulila. Bonin je še vedno držal nos letala navzgor. Letalo je doseglo svojo maksimalno višino, skoraj 12.000 metrov, nato pa je, skoraj brez hitrosti, kot kamen začelo padati proti oceanu. Toda ni padalo z nosom naprej, kot bi si predstavljali strmoglavljenje. Padalo je skoraj vodoravno, s trebuhom naprej, z nosom, absurdno dvignjenim proti zvezdam. Hitrost padanja je bila skoraj 200 km/h.
V potniški kabini so ljudje verjetno čutili somo močno turbulenco in morda nenavaden občutek breztežnosti. Luči so verjetno utripale. Toda nihče si ni mogel predstavljati groze, ki se je odvijala nekaj metrov stran, v pilotski kabini.
»Kaj misliš? Kaj naj narediva?« je vprašal Bonin.
»Ne vem!« je odvrnil Robert.
Minuto in pol po začetku krize se je v kabino vrnil kapitan Dubois. »Kaj za vraga počneta?« je vprašal.
»Izgubili smo nadzor nad letalom!« sta mu odgovorila.
»Poskusili smo vse, nič ne razumemo …«
Kapitan Dubois, soočen s popolnim kaosom, ni takoj prepoznal temeljnega problema: da letalo pada kot kamen. Osredotočil se je na zaslone, na tehnične podrobnosti. Minile so dragocene sekunde.
»Ampak … na tej višini bi morali imeti hitrost...« je razmišljal Robert.
Bonin je še vedno držal palico nazaj. »Pojdi navzgor... pojdi navzgor... pojdi navzgor...« je mrmral, kot bi skušal z voljo prisiliti stroj k poslušnosti.
Šele v zadnjih sekundah so se vsi trije morda zavedeli resnice. Robert je kriknil: »Hudiča, strmoglavili bomo! To ne more biti res!«
Bonin je za trenutek popustil palico. Robert je poskusil s pravilnim manevrom, potisnil nos navzdol. Toda bilo je prepozno. Višine ni bilo več.
Dubois je izrekel zadnje besede, polne groze in resignacije: »...deset stopinj naklona...«
Ob 2.14, štiri minute in triindvajset sekund po izklopu avtopilota, je airbus A330 treščil v površino Atlantika. Udar je bil tako silovit, da je letalo v trenutku razpadlo. Vseh 228 ljudi na krovu je umrlo takoj.
Potem je nastala tišina. Na tisoče kilometrov globok ocean je pogoltnil skrivnost.
Paradoks avtomatizacije
Trajalo je skoraj dve leti. Francoski preiskovalni urad BEA je vodil tri neuspešne odprave z najsodobnejšimi podmornicami in sonarji. Četrta odprava je na globini skoraj 4000 metrov locirala polje razbitin. In tam, v večni temi in pod pritiskom, ki bi zdrobil jeklo, so ležali oranžni valji črnih skrinjic.
Ko so preiskovalci poslušali posnetke, so bili pretreseni. Tragedija ni bila posledica ene same napake, temveč spleta okoliščin: zamašene Pitotove cevi so bile sprožilec, a usodo letala so zapečatili človeški odzivi. Trije dobro usposobljeni piloti niso prepoznali osnovne aerodinamične situacije, ki bi jo moral obvladati vsak pilot jadralnega letala.
Kako je to mogoče? Končno poročilo BEA je pokazalo na »paradoks avtomatizacije«. Piloti v sodobnih letalih so postali tako odvisni od računalnikov, da so njihove osnovne, ročne letalske veščine začele krneti. Ko jih je sistem pustil na cedilu, se niso znašli. Bili so preobremenjeni z informacijami, zmedeni zaradi protislovnih alarmov in niso več »čutili« letala. Njihov um ni mogel sprejeti, da bi lahko tako napredno letalo preprosto padlo z neba. Instinktivni, vendar napačen odziv najmlajšega pilota, skupaj z nezmožnostjo ostalih dveh, da bi hitro diagnosticirala in popravila njegovo napako, je ustvaril popolno nevihto znotraj pilotske kabine.
