Kralj Aleksander I. Karađorđević (1888–1934) je bil zadnji vladar iz dinastije Karađorđević, ki je vladal kot kralj Srbov, Hrvatov in Slovencev (1921–1929), nato pa je vladal še kot kralj Jugoslavije (1929–1934). A vladal je z jekleno pestjo. Tretjega septembra 1931 je uzakonil centralizem in absolutizem, s čimer je tlakoval pot diktaturi. Uvedel je novo ustavo, znano kot septembrska ustava ali tudi ustava 3. septembra, s katero je uradno utrdil avtokratsko ureditev države. Ključni trenutek v procesu konsolidacije kraljeve oblasti se je začel že 6. januarja 1929, ko je bila podpisana uredba o diktaturi. Kralj je pozneje razpustil parlament in razveljavil vidovdansko ustavo iz leta 1921, ki je bila zastavljena kot parlamentarna monarhija. Kralj je bil že takrat simbolno močan, a vendarle si je delil oblast s parlamentom, ki mu je gledal pod prste.
Kralj je želel še več moči, zato ga je motilo politično vrenje med Srbi in Hrvati, in hotel je državo, ki ne bo razdrobljena. Že 3. oktobra 1929 je podpisal zakon o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna območja, prek katerega je Kraljevino SHS preimenoval v Kraljevino Jugoslavijo, državo pa razdelil na nova upravna območja, imenovana banovine. Toda enotnost je bila le navidezna, v ozadju se je skrival unitarizem, ki se je do sprejetja nove ustave le še stopnjeval. Kralj Aleksander je v novi ustavi politične stranke preprosto prepovedal ter uvedel cenzuro in še druge oblike politične represije.
Izključna volja v kraljevih rokah
Ko je kralj Aleksander sprejemal septembrsko ustavo, jo je torej sprejel samovoljno in brez sodelovanja parlamenta. Vse ključne pristojnosti so se zbrale v njegovih rokah. Ustava je bila sicer napisana tako, da je dajala videz parlamentarne monarhije, a je dejansko omogočala avtokratsko vladanje. Kralj je bil tisti, ki je imenoval in razreševal ministre, zapisal si je tudi pravice, da lahko imenuje polovico senata (zgornji dom), razpusti narodno skupščino ter upravlja vojsko in zunanjo politiko. To je bila pravzaprav »fasadna« demokracija. Kralj je tako nadzoroval vse tri veje oblasti – izvršno oblast, zakonodajno oblast (prek imenovanja senatorjev in možnosti razpusta parlamenta) in sodno oblast (imenovanje sodnikov).
Posledice sprejetja takšne ustave so se kazale na več ravneh. Med drugim nova ustava ni dopuščala regionalne avtonomije, kar je zlasti pri Hrvatih povzročilo množično nezadovoljstvo, Hrvaška kmečka stranka pa je bila pri tem precej glasna. Kraljev poskus ustvarjanja »jugoslovanske enotnosti« se je v resnici poglobil v etnične napetosti, saj je temeljil na asimilaciji in prevladi srbske elite.
Tako zastavljeni avtokratski sistem pa je bil že vnaprej obsojen na propad, tragedija je visela v zraku. Kralj naj bi menda sam ugotavljal, da je z discipliniranjem ljudi šel predaleč, saj je sprožil ogromno odpora, zato naj bi pripravljal načrte, kako bi režim vendarle peljal nekoliko bolj demokratično. A to se ni zgodilo, kajti 9. oktobra 1934 so ga v Marseillu usmrtili. Atentat, v katerem je padel tudi francoski zunanji minister Louis Barthou, sta izvedli hrvaška ustaška organizacija in makedonska VMRO, kar je bil neposreden izraz nezadovoljstva s kraljevo centralistično politiko. Njegova smrt je bila prvi atentat v zgodovini, ki se je znašel na filmskem posnetku, dogodek so namreč na prizorišču posneli novinarji.
Že leto prej so hrvaški ustaši med kraljevim obiskom v Zagrebu načrtovali atentat nanj. Uspešen je bil torej šele atentat v Franciji, osebno ga je izvedel bolgarski nacionalist Vlado Černozemski. Pravijo, da naj bi bile v atentat vpletene tudi fašistična Italija in Madžarska ter celo nacistična Nemčija. Po kraljevi smrti je oblast prevzel regentski svet pod vodstvom Pavla Karađorđevića, ki je uvedel nekaj več liberalizma, še vedno pa je bilo to daleč od demokracije.
Slovenci pod centralizmom
Tudi za Slovence je centralizem pomenil nezmožnost vsakršne politične participacije. V prvi vrsti smo izgubili deželno avtonomijo, ki nam jo je zagotavljala avstrijska ureditev iz leta 1918 in je ozemlju Slovenije dopuščala določeno stopnjo samouprave. Po letu 1929, ko so bile vse zgodovinske pokrajine razdeljene na nove banovine, pa so bile te administrativne enote še bolj brez politične moči. Slovenija je postala del Dravske banovine s sedežem v Ljubljani, a ban je bil imenovan iz Beograda.
V banovini je slovenski jezik sicer ostal uradno priznan, a so bili vsi uradni postopki, komunikacija v vojski in diplomacija usmerjeni srbohrvaško. Tradicionalne slovenske stranke, kot je bila Slovenska ljudska stranka, so bile prisiljene, da delujejo kot del režimskih »državotvornih« blokov, ali pa so bile onemogočene. Beograd je ves čas centralizirano usmerjal tudi investicije. Industrija na slovenskem ozemlju je bila že takrat razumljena kot zelo produktivna, vse odločitve pa so bile v rokah centraliziranega Beograda, zaradi česar so se Slovenci počutili izkoriščane, tako kot tudi pozneje v Titovi Jugoslaviji. Bili smo le formalno enakopravni Jugoslovani, v praksi pa torej popolnoma podrejeni politični birokraciji.
Po kralju Aleksandru so pri nas leta 1936 poimenovali Šolo viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja, današnjo OŠ dr. Vita Kraigherja v Ljubljani. V Mariboru pa so po atentatu v njegov spomin zgradili novo šolsko poslopje, ki so ga slovesno odprli 1. decembra 1936, na takratni državni praznik zedinjenja. Danes je v tem šolskem poslopju OŠ Franceta Prešerna. Kot zanimivost še to, kar so razkrili šele nedavno: kralj Aleksander je imel na prsih veliko tetovažo s podobo orla s krono na glavi, ki je spominjal na nemške imperialne simbole. Sicer pa tetovaže med tedanjimi evropskimi kronanimi glavami niso bile nobena redkost.
