Pred prvo svetovno vojno Slovenci niso imeli svoje univerze. Študirali so v Gradcu, na Dunaju ali v Pragi. Želja po lastni univerzi se je okrepila zlasti v drugi polovici 19. stoletja, ko je postajalo jasno, da je znanstvena in visokošolska avtonomija ključna za ohranitev in razvoj slovenskega jezika, kulture in znanosti. Ko je razpadla Avstro-Ogrska in je leta 1818 nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), so nastale nove politične razmere.
Slovenska politična in kulturna elita je v tem videla svojo priložnost in kmalu po koncu prve svetovne vojne začela snovati načrte in lobirati v Beogradu, da lahko ustanovijo lastno univerzo v Ljubljani. Po dolgih prizadevanjih slovenskih intelektualcev je iz Beograda prišla zelena luč: v beograjskem parlamentu so sprejeli zakon o vseučilišču Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, teden dni pozneje, 23. julija, pa je regent Aleksander Karađorđević zakon tudi podpisal. Ljubljanska univerza je bila tako ustanovljena.
Zakaj smo Slovenci potrebovali svojo univerzo? Omogočila je visokošolsko izobraževanje v slovenskem jeziku, pomenila je temelj znanstvenega in kulturnega razvoja slovenskega naroda, utrjevala je slovensko identiteto v okviru nove države in postala pomembno središče intelektualnega življenja v regiji.
Končno na svojem
V rušilnem potresu, ki je leta 1895 prizadel Ljubljano, je bil med stavbami, ki so bile tako poškodovane, da so jih porušili in sezidali na novo, tudi nekdanji deželni dvorec na Kongresnem trgu. Graditi so ga začeli v letu 1899, leta 1902 je bila stavba dograjena. Zasnovana kot renesančna palača je bila sedež kranjskega deželnega zbora (in deželnega odbora), ki je v njej prvič zasedal septembra 1903. Od leta 1919 pa je v stavbi sedež ljubljanske univerze.
Ljubljansko univerzo so organizacijsko zasnovali po zgledu beograjske. Zanjo so veljali zakoni in uredbe, ki so veljali v Beogradu, vendar so se v praksi pojavile težave. Na ljubljansko univerzo so se namreč vpisali tudi študenti, ki so že prej študirali na avstrijskih univerzah, zato je bilo treba izpitna določila nekaterih fakultet prirediti tako, da so sploh lahko končali študij. Ob ustanovitvi obljubljeni posebni zakon za ljubljansko univerzo sicer ni nikoli izšel.
Osemindvajsetega junija 1930 pa je izšel zakon o univerzah, ki je veljal po vsej nekdanji državi. Na podlagi tega je naslednje leto izšla še splošna univerzitetna uredba, v kateri so določili pravice in naloge univerzitetnih oblasti, učnega, administrativnega in drugega osebja ter slušateljev, hkrati pa navedli odredbe o delovanju nižjega in višjega disciplinskega sodišča. Uredba je določala tudi število kateder na posameznih fakultetah, njihov naziv in način izbire predavateljev. O ureditvi posameznih fakultet, izvajanju pouka, pravilih ob izpitih ter drugih predpisih pa so govorile posebne fakultetne uredbe.
Začelo se je s petimi fakultetami
Prvi rektor univerze je bil vrhunski matematik Josip Plemelj. Od prvotnih petih fakultet (filozofske, pravne, tehniške, teološke in medicinske), na katere so razporedili prvih šestnajst univerzitetnih profesorjev, se je univerza sčasoma razvila v skupnost triindvajsetih fakultet in treh umetniških akademij. Danes ima več deset tisoč študentov in pomembno vlogo tudi v evropskem visokošolskem prostoru.
Prvič pa so se redna predavanja na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani začela 3. decembra 1919 in v prvo študijsko leto se je redno vpisalo 906 študentov. Polovica se jih je vpisala neposredno s srednjih šol, druga polovica pa je v Ljubljani nadaljevala na tujih univerzah začeti študij. V razmerah po koncu prve svetovne vojne slovenski študenti niso več smeli študirati na avstrijskih univerzah, tam so bili nezaželeni tudi slovenski profesorji.
Mediji o ustanovitvi univerze
Časopisi iz tistega časa, predvsem Slovenski narod, so ustanovitev univerze opisovali z velikim navdušenjem in nacionalnim ponosom: »In napočil je dan 3. decembra 1919, zgodovinski dan za vse Slovence, za vso Jugoslavijo, ki ga je naklonila velika doba našemu malemu narodu, da nam je ustvarila v naši svobodi tudi naše ognjišče znanosti, vede in kulture, dan, ko je naša akademska omladina, zbrana v deželni zbornici, poslušala od 9‑ih do 10‑ih dopoldne prvo predavanje v pravkar ustvarjeni slovenski univerzi.«
V tem zapisu je bil jasno izražen čustveni naboj, ki je spremljal začetek delovanja univerze – poudarjena je svoboda, ustvarjanje ognjišča znanosti in to, da gre za dogodek, pomemben za celotno Jugoslavijo. Časnik je poročal tudi, da je bil dogodek politično zrežiran (z vmesnimi blokadami in dogovori med politiki), a da je odločitev, da bodo predavanja potekala v slovenščini, pomenila zmago potrditve nacionalne in kulturne avtonomije.
Ob začetku predavanja v deželnem dvorcu je slavist dr. France Ramovš med drugim dejal: »Z današnjim dnem, ko pričakujemo novo dobo, novo življenje, ko ustvarjamo slovensko univerzo, naj vas iskreno pozdravim kot prve slušatelje naše almae matris. S tem svetim trenutkom stopa naš narod v zgodovino, ki je ne izbriše nihče nikoli več …« Ta del govora poudarja prelomnost trenutka: akademski in zgodovinski preboj Slovencev na področju izobraževanja in kulture. Univerza pa je postala tudi medij moči, kar pomeni, da ustanovitev ni bila samo akademska zmaga, ampak tudi politična.
