Teo Collori: od piranskega metalca do džezerja

A spet se je vrnil k električni kitari, ustvaril novo zasedbo Jaki potezi in novo glasbo, ki jo konec marca kani predstaviti na koncertu v Cankarjevem domu.

Collori z dvema l v priimku. Je to umetniško ime?

Ne, to je očetovo ime, ki je imel pa drug priimek. Moj dedek je bil Italijan, ki se mu je ime poslovenilo v Kolarič. Tudi jaz sem se rodil kot Kolarič. Nato je mojemu očetu presedlo in se je preimenoval v Collori. Tudi sam sem bil dolgo časa Kolarič, nato sem začel igrati in uporabljati izvorni priimek, dokler ga nisem spremenil tudi v dokumentih.

V osnovi ste metalec, mar ne?

Iron Maiden in te zadeve. Imeli smo bend Pazi vlak.

Kdo ste bili v vaši generaciji razvpiti obalni kitaristi?

Absolutno Marko Stropnik, Kostja Dugarov, ki je igral pri Tri Bote, Buši iz Night Jump seveda, iz Ljubljane so veliko prihajali na Obalo Red Distric z Gregorjem Samarjem in še marsikdo. To so bili gostilniški nastopi v dimu.

Kako ste iz rocka prestopili v džez, kar mnogi ne?

V istem prostoru sta vadila starejša bobnarja Tomi Purich in David Morgan, ki sta bila v funku in džezu, in res smo začeli tudi mi igrati funkom, s čimer se je odprl svet do džeza. Funk je hvaležen, ker lahko ansambel igra na enem akordu. Sam sem bil živec in sem hitro začel skladati lastno glasbo. Nisem imel potrpežljivosti za učenje skladb drugih, ampak sem improviziral, čeravno sem se na tak način dejansko vlekel iz težav, ker nisem znal točno igrati predpisanega, vendar smo vedno več igrali in nenadoma smo postali zasedba, ki je zvenela.

Srednjo šolo ste delali vzporedno?

Sem, prvo leto gimnazije sem ugotovil, da to ni zame, in se prepisal na pomorsko, ki sem jo končal, potem pa sem se vpisal na džez konservatorij v Celovcu.

Kako ste se kot svobodnjaška duša soočili z drilom glasbene šole?

Z neko pretencioznostjo, da mi itak gre dobro. Pomagalo mi je, da sem pred tem veliko igral v živo. Nastopal. Moji sošolci so bili tehnično harmonsko podkovani bolj kot jaz, niso pa imeli veliko izkušenj z javnim igranjem. Poznal sem načine, kako se izvleči iz težav. Ko danes poslušam, tisto ni bilo kaj prida, takrat se mi je pa zdelo dobro. Ta neki občutek, da je to dobro, me je vodil naprej. Na tak način sem tudi začel pisati komade, kar si štejem v prid, kajti kot mi je enkrat rekel Zdenko Cotič, naj delam predvsem svojo glasbo, da drugo nima pomena. To sem si zapomnil, navsezadnje sem imel samopodobo, da mi gre, in obenem sem napredoval. Na drugi strani imajo glasbeniki, ki zrastejo z inštrumentom, problem, da ne zmorejo zložiti lastne glasbe. Zato mislim, da je bistveno, da vzporedno s tem, ko rasteš z inštrumentom, rasteš tudi kompozicijsko.

Kako ste nasedli na gypsy swing glasbo?

Seveda sem slišal Djanga Reinhardta, ki se mi je dolgo zdel nedosegljivo pretežak in se ga nisem loteval, nato sem gledal Woodyja Allena v filmu Sweet and Lowdown, v katerem Sean Penn igra fiktivni lik drugega najboljšega kitarista po Djangu. Kar se mi je zdelo fantastično. Glasba v tem filmu me je obrnila. Zaljubil sem se v ta slog, električna kitara je odpadla in začel sem igrati samo še manuche. Vadil sem kot pes. Stalno, a kot je dejal Gonzalo Bergara, argentinski kitarist: »Če se spustite v ta slog, boste ves čas malo slabe volje.« In je res tako. Padel sem v to in sem stalno malo slabe volje, so pa prebliski, ko se počutiš, da si malenkost napredoval. Obenem sem takoj naredil zasedbo Momento Cigano. Niti nisem še znal igrati, vendar spet na valu arogance, ki me je nosila. Lenart Krečič na sopran saksofonu, Nikola Matošič na basu in celo Jure Lesar je v prvi postavi igrat akustično kitaro.

Na tak način ste prišli v Magnificovo zasedbo. Koga ste nasledili na kitari v njegovem ansamblu?

Robija Pikla.

Huh, to je bil pa vstop v velike čevlje?

Največji čevlji od vseh. On zna igrati vse in postavil je letvico najvišje. K Magnificu sem prišel skozi nastop Momento Cigano v Zlatem zobu in Nenad Ljubotina, ki je klub vodil, je Magnificu poročal, da se je pojavil mulec, ki igra gypsy swing, kar je slog, za katerega se med muzikanti ve, da je težak. Ko sem dobil klic, sem seveda privolil, ker Magnifico je imel za vse nas najboljši bend, nisem pa vedel, v kaj se spuščam. Moral si znati vse, pri čemer je Pikel pred menoj vse to odigral dobro. Tudi Manifico je videl, da je boljše, če nekoliko prilagodimo, in štiri leta sem igral z njim. Obenem tudi z Matijo Krečičem in Matijo Kuželjem, ki sta postala Momento Cigano.

Zdaj imate novo zasedbo, v kateri ste se vrnili na električno kitaro. Kako to?

Da. Leto dni raziskovanja in prijetne zmede je za menoj. Na vaje sem nosil po deset kitar, na koncu pa pristal pri modelu telecaster. Prvič v življenju. Bal sem se ga pred tem, ker je neizprosen, ne odpušča napak, a po nekaj dneh sem spoznal njegove potenciale. Od decembra 2024 smo se dobivali vsak teden. To je zasedba Jaki potezi, ki bo 28. marca v Cankarjevem domu promovirala svojo prvo ploščo.

Je pomota, če poslušalec v vašem električnem zvoku sliši Marca Ribota?

Nikakor pomota oziroma vedno bolj ga poslušam. V ta slog me izrazito vleče. Zanj bi rekel, da je eden najmočnejših kitaristov, tip, ki zmore govoriti zgodbo pet minut in ima vse, kar pove, smisel. Mojim možganom daje možnost, da sprocesirajo, kar je zaigral, preden zaigra novo figuro. Pusti ti dihati in to me polni. Ko nekdo v družbi stalno klobasa, ga niti ne moreš več poslušati, in isto je z glasbo. Z Jakimi potezi odpiram povsem neko drugo polje. Zastavil sem s premislekom, kaj bi mojim muzikantom ustrezalo, da bi se lahko čim boljše izrazili. Samo to me zanima. Če bomo dosegli, da bo nam dobro, bo dobro. Kajti lahko si hud ko pes, vendar če je tvoja osebnostna tendenca, da igraš preveč, jaz in ti ne moreva dobro igrati skupaj. Glede tega moramo imeti srečo, da se primerne osebe najdemo. Več je manj zveni klišejsko, vendar pa sem začel to tudi živeti, ne samo govoriti.

Kje najti občinstvo za novo glasbo?

Zelo hitro sem ugotovil, da trdno in železno občinstvo iz Momento Cigano ni nujno tudi občinstvo v novem projektu. Gradimo popolnoma na novo, imam tudi prvič v življenju menedžerja, je pa ukvarjanje z družbenimi omrežji dodatna zaposlitev, sploh ker imam dva mala otroka, kar se striže s pojavljanjem in promocijo.