Prišel je čas, ko je zgodovina Združenih držav Amerike, ironično, aktualnejša kot kadar koli prej. Bolj kritični umi namreč pravijo, da je zgodovina ZDA v resnici zgodovina ameriškega imperija, ki pod predsedovanjem Donalda Trumpa kaže vse več lastnosti agresivnega imperija, ki razume samo jezik moči. To pa je v popolnem nasprotju s tistim, kar naj bi ZDA bile ob ustanovitvi.
Ustanovni očetje te tvorbe so sanjali o miroljubni republiki, ki se bo odrekla vojskovanju in kolonialnim ambicijam starega sveta. Toda protislovja med idealizmom, gospodarskimi interesi in neustavljivo željo po širjenju so že v prvih desetletjih obstoja tlakovala pot ekspanzionizmu, ki je oblikoval sodobno Ameriko.
Psihologi vedo, da smo pogosto nasprotje tistega, za kar se predstavljamo. Ta trditev bi se lahko uporabila kot epitaf za zgodnjo zunanjo politiko Združenih držav Amerike. V očeh ustanovnih očetov – peščice mož, ki so ob koncu 18. stoletja ustvarili ZDA – bi bila besedna zveza ameriški imperializem nesmiselni oksimoron. Kako bi lahko država, ki je nastala iz upora proti najmočnejšemu imperiju tistega časa (britanskemu), sama gojila imperialne težnje? Pa vendar so bila semena prihodnje svetovne velesile posejana že ob njenem rojstvu, v protislovjih med vzvišenimi ideali in pragmatično resničnostjo.
Odpor do davkov
Na začetku sedemdesetih let 18. stoletja je bilo 13 britanskih kolonij v Severni Ameriki skupek zelo različnih entitet, ki so se raztezale vzdolž atlantske obale. Puritanski Massachusetts je bil globoko veren, Pensilvanija je bila domovina pacifističnih kvekerjev, New York je cvetel zaradi trgovske buržoazije, medtem ko je bila Virginija dežela lastnikov tobačnih plantaž. Družil jih je predvsem en skupni imenovalec, in sicer odpor do davkov, ki jim jih je nalagala britanska krona brez njihovega sodelovanja v parlamentu. Ta protidavčna drža je postala prvo vezivo, ki jih je združilo v boju za neodvisnost.
Drugo vezivo je bil bržkone ideal razsvetljenstva. Sanjali so o državi, ki bo temeljila na miru, svobodi in enakosti. Toda ta utopija je imela že od začetka vgrajene omejitve. Enakost je veljala za belopolte moške z lastnino, medtem ko so bili ženske, revni, predvsem pa sužnji in staroselci iz te enačbe izključeni.
Po osmih letih vojne (1775–1783) in Deklaraciji o neodvisnosti leta 1776 so se v takem vzdušju rodile Združene države Amerike.
Tudi odnos do drugih držav, torej zunanja politika je izhajala iz duha začetnih idealov. Ustanovitelji so se bali stalne vojske, saj so jo videli kot orodje tiranije, značilno za evropske monarhije. Po zmagi nad Britanci so vojsko praktično razpustili. Zakaj bi potrebovali stalno vojaško silo, če niso nameravali biti v vojni z nikomer? Celo znameniti drugi amandma k ustavi (pravica do posedovanja orožja), ki danes buri duhove, je bil sprva mišljen kot zagotovilo, da se bodo državljani lahko branili sami in se tako izognili vpoklicu v stalno vojsko, ne pa kot dovoljenje za neomejeno oboroževanje.
Brez zapletenih zavezništev
Prvi predsednik George Washington je v poslovilnem govoru leta 1796 zagovarjal strogo nevtralnost in se izogibal vojnam, ki Ameriki ne prinašajo ničesar. Njegov naslednik Thomas Jefferson je to idejo še nadgradil s pozivom k »miru, trgovini in poštenemu prijateljstvu z vsemi narodi, toda brez zapletenih zavezništev«.
Toda prav tu, v poudarjanju pomena trgovine, so se skrivala prva protislovja. Kako naj mlada država, odvisna od pomorske trgovine, varno pluje po nevarnih morjih brez zaščite? Medtem ko so razpustili kopensko vojsko, so Američani že od samega začetka gradili močno vojno mornarico.
Ideal nevmešavanja je bil prav tako kmalu postavljen na preizkušnjo. Ob koncu 18. stoletja so se odnosi z revolucionarno Francijo zaostrili. Francozi so ZDA očitali neplačane dolgove iz vojne za neodvisnost, hkrati pa so francoski gusarji v Karibih zasegali ameriške trgovske ladje. Od leta 1798 do 1800 je sledil niz pomorskih spopadov, ki se ni razvil v popolno vojno le zato, ker je bila Francija prezaposlena z boji v Evropi.
Podobno se je dogajalo v Sredozemlju. Po osamosvojitvi ameriške ladje niso bile več pod zaščito britanske kraljeve mornarice in so postale lahka tarča piratov iz severne Afrike. To je vodilo v dve »barbarski vojni« (1801–1805 in 1815), v katerih je ameriška mornarica bombardirala Tripolis in grozila Alžiru.
Ta vse večja sila je čedalje bolj spodkopavala miroljubne ideale in je bila za nameček še obsedena z ozemeljsko širitvijo. Američani, katerih število je nenehno raslo, so sanjali o novih ozemljih, s katerimi bi nadomestili izčrpano zemljo na vzhodu. Najlažja pot je bila odvzeti zemljo tistim, ki so bili prešibki, da bi jo branili. Številna indijanska plemena so med vojno za neodvisnost podprla Britance, saj jim je kralj zagotovil nedotakljivost ozemelj zahodno od Apalačev. Takoj po zmagi so ameriški naseljenci te obljube prelomili in začeli neusmiljeni pohod proti zahodu, pri čemer so sistematično izrivali in uničevali avtohtono prebivalstvo.
Nakup Louisiane
Priložnost za širitev se je pojavila tudi na diplomatskem parketu. Leta 1803 je Napoleon Bonaparte, ki je potreboval denar za svoje vojne v Evropi, ponudil Združenim državam v prodajo ogromno ozemlje Louisiane. To ozemlje, ki se je raztezalo od Velikih jezer do Mehiškega zaliva, je bilo veliko večje od današnje zvezne države Louisiana. Jefferson, ki ga je sprva zanimalo le pristanišče New Orleans, je pograbil priložnost. Za takrat ogromno vsoto 80 milijonov zlatih frankov so ZDA čez noč podvojile svojo površino. Leta 1819 je sledil še nakup Floride od vse šibkejše Španije.
Želja po širitvi je dosegla vrhunec med vojno leta 1812. Zaradi britanske pomorske blokade in prisilnega vpoklica ameriških mornarjev v britansko vojsko je ameriški kongres napovedal vojno in odredil invazijo na britanske kolonije na severu – današnjo Kanado. Invazija je bila polomija. Britanci so v protinapadu celo požgali Washington in Belo hišo. Kljub neuspehu pa je ta vojna razkrila globoko zakoreninjeno obsedenost z osvajanjem celine, ki so jo imeli za svojo.
Do leta 1823, ko so skoraj vse španske kolonije v Latinski Ameriki razglasile neodvisnost, so ZDA oblikovale novo, drzno zunanjo politiko. Peti predsednik James Monroe je razglasil doktrino, ki nosi njegovo ime. Njeno sporočilo je bilo dvojno – ZDA se ne bodo vmešavale v evropske zadeve, v zameno pa Evropa ne sme posegati v dogajanje na ameriški celini.
Določitev dvorišča
Na prvi pogled je to zvenelo kot potrditev izolacionizma. V resnici pa je bila to prikrita imperialna izjava. S tem, ko so ZDA prepovedale evropsko vmešavanje, so celotno zahodno poloblo implicitno razglasile za svoje dvorišče. Monroejeva doktrina je postala temelj za prihodnje ameriške intervencije v Latinski Ameriki in je pomenila prelomnico, ko je antiimperialistična retorika dokončno postala krinka za regionalno hegemonijo. Ideja o miroljubni republiki je umrla, rodil pa se je, po mnenju številnih, imperij, ki se le ni upal imenovati s pravim imenom.
Kako pa se je pred tem zaščitila Kanada? Med ameriško revolucijo so uporniki pričakovali, da se jim bodo pridružili tudi francosko govoreči prebivalci Quebeca na severu. Toda ti so ponudbo zavrnili. Leta 1774, le leto pred začetkom revolucije, so od britanskega kralja dobili zagotovilo, da lahko ohranijo svoj jezik in katoliško vero. Niso imeli nobene želje, da bi se njihova identiteta razblinila v morju angleško govorečih protestantov z juga. Poleg tega so se po vojni na sever, na ozemlja, ki so ostala britanska (današnji Ontario in atlantske province), zatekli številni lojalisti, zvesti britanski kroni. Po neuspešni ameriški invaziji leta 1812 sta se entiteti razvijali ločeno. Strah pred vnovično ameriško agresijo, še posebej po ameriški državljanski vojni, je bil ključni dejavnik, ki je leta 1867 vodil k združitvi severnih provinc v novo državo – kanadsko konfederacijo.
