»Človek lahko v življenju zamenja skoraj vse. Državljanstvo, ime, priimek, ženo, psa, prebivališče, glede na čase, v katerih živimo, lahko dandanes celo spol zamenjaš tako rekoč nemudoma. Le eno je tisto, česar se ne menja nikoli in nikdar …« je nedavno tega v družbi modroval kolega. »Kluba, za katerega navijaš,« smo si mislili sami pri sebi, saj smo to zgodbo od strastnega navijača Olimpije slišali že ničkolikokrat. In jasno, v naslednjem hipu je izustil prav te besede ter poskrbel za glasen smeh družbe, ki je njegovo pripoved z napetim stopnjevanjem do nenavadnega konca slišala prvič.
Pa saj dejansko vse skupaj niti ni privlečeno za lase; vsak pravi navijač, pa naj bo katerega koli kluba, bi se z zapisanim verjetno v večji meri kar strinjal. Če dandanes torej vsakdo lahko zamenja (skoraj) vse, ni čudno, da so med temi tudi vrhunski športniki. O tistih, ki so si spremenili oziroma zamenjali ime, smo pred časom že pisali, »poletno serijo« pa zdaj nadaljujemo s tistimi, ki so »zamenjali« prvoomenjeno stvar v zgornji zgodbi – državljanstvo. Jasno, teh je v resnici toliko, da se moramo v tem zapisu omejiti samo na tistih nekaj najbolj izstopajočih, povezanih s Slovenijo. O drugih pa kdaj drugič.
Trenerji kot »krivci«
Še nekaj je treba dodati: ko govorimo o uspešnih športnikih, ki slovenskega državljanstva niso dobili ob rojstvu, temveč kasneje, pri tem seveda ne upoštevamo vseh tistih, ki so odrasli še v Jugoslaviji, a nato največje uspehe dosegli že v samostojni Sloveniji. Sicer je tovrstno kategoriziranje vselej nehvaležno, a najbolj slovito ime je zagotovo jamajška atletinja Merlene Ottey. Ena najboljših sprinterk vseh časov je, preden je leta 2002 prejela slovensko državljanstvo in začela za Slovenijo tudi tekmovati, namreč osvojila devet olimpijskih kolajn (od tega šest bronastih, zaradi česar se je je prijel vzdevek »bronasta kraljica«), 14 odličij s svetovnih prvenstev in šest z dvoranskih SP, sedmo s teh tekmovanj, bronasto v teku na 60 metrov, pa je nato v Birminghamu leta 2003 osvojila pod slovensko zastavo. Po tem uspehu je Slovenijo nato zastopala še na olimpijskih igrah v Atenah, dveh svetovnih in treh evropskih prvenstvih, a se v finala ni več uvrščala. »Ker je Slovenija majhna država, se tu počutim precej bolj dobrodošlo kot v drugih, večjih mestih in državah. Od prvega trenutka naprej sem imela občutek, da so me ljudje odlično sprejeli, in takoj sem si rekla, da bi lahko tukaj živela. Kasneje sem začela vedno bolj tudi razmišljati o tem, dokler se nisem prepričala, da je Ljubljana mesto, v katerem si želim preživeti ostanek življenja,« je kmalu po prejemu državljanstva Merlene Ottey, ki jo je k nam sicer prineslo sodelovanje s trenerjem Srđanom Đorđevićem, povedala prav za Nedeljski dnevnik. No, kljub temu pa kasneje ni ostala tukaj in danes živi v Švici.
Če bi na drugi strani iskali najbolj izstopajoč primer med moškimi in med zimskimi športi, bi bil to bržčas biatlonec Jakov Fak. Jasno, njegova vez s Slovenijo je tesnejša kot pri Otteyjevi, saj prihaja iz sosednje države in je še tudi v času, ko je zastopal Hrvaško, sodeloval s slovenskimi trenerji ter govori perfektno slovensko. Po tem, ko je za Hrvaško osvojil bronasti kolajni na svetovnem prvenstvu 2009 in olimpijskih igrah leto kasneje, je vse naslednje večje uspehe dosegel kot član slovenske reprezentance, med drugim je osvojil srebrno kolajno na OI 2018 in skupno štiri kolajne na svetovnih prvenstvih, od tega dve zlati. »Dolgo sem upal, da bo mogoče nadaljevati sodelovanje, kakršno je bilo doslej. Torej, da treniram s Slovenci in nastopam za Hrvaško. Na mojo veliko žalost in tesnobo se to ni zgodilo. Trener je tako rekoč edini razlog, da sem se končno moral odločiti za Slovenijo. Tudi če mi zagotovijo ne vem kakšen denar, brez trenerja ne vidim perspektive in nimam nobene garancije, da bi izpolnil svoje športne motive. Verjemite tudi, da bi finančno bolje prišel skozi, če bi tekmoval za Hrvaško. Moj motiv je edino in izključno športni, preprosto moram za trenerjem,« je ob prejemu slovenskega državljanstva povsem odkrito in pošteno povedal Jakov Fak.
Številni košarkarji
Med ekipnimi športi je podobno uspešne zgodbe s Slovenci oziroma slovenskimi državljani, ki so pred tem blesteli v dresu kakšne druge države, poiskati precej težje, tudi zato, ker v določenih športih (nogomet) to na članski ravni sploh ni dovoljeno. Kljub temu pa je treba omeniti denimo pokojnega rokometaša Iztoka Puca, ki se je po razpadu Jugoslavije, s katero je osvojil olimpijsko srebro leta 1988, najprej odločil igrati za Hrvaško, s katero je osvojil tudi olimpijsko zlato, proti koncu kariere pa je igral še za Slovenijo in bil član reprezentance, ki je leta 2000 kot prva v ekipnih športih za Slovenijo nastopila na olimpijskih igrah. Da je rokomet s tega vidika »poseben« šport, je dokaz tudi Sergej Rutenka, ki je po nekaj tekmah za Belorusijo uspešno igral tudi za Slovenijo in bil v njenem dresu najboljši strelec evropskega prvenstva leta 2006, kasneje je dobil še špansko državljanstvo, a zadnjih šest let kariere znova igral za Belorusijo, kjer je pred leti postal predsednik tamkajšnje teniške zveze.
Posebna kategorija športnikov so medtem tisti, ki so na reprezentančni ravni zastopali zgolj Slovenijo in so sem prišli od drugod, za svojo državo pa pred tem niso igrali. Za to imamo lepo število uspešnih primerov predvsem v košarkarski reprezentanci. Med košarkarji, ki niso »izšli« še iz Jugoslavije, temveč so že imeli državljanstvo katere od novih držav, pa so kasneje zaigrali za Slovenijo, velja omeniti denimo Jurico Golemca, Stipeta Modrića, Miloša Paravinjo, Miljana Goljevića in Mirzo Begića, med tistimi, ki v Jugoslaviji niti niso bili rojeni, pa Alena Omića. Prav tako se je do danes nanizalo že kar lepo število Američanov, začenši z Arielom McDonaldom, kasneje daleč najuspešnejšim Anthonyjem Randolphom - Tončijem, ki je leta 2017 veliko prispeval k zgodovinskemu naslovu evropskih prvakov, Mikom Tobeyjem, Morganom Jordanom in Joshem Nebom, čigar zgodba je tudi najaktualnejša, saj je v zvezi z njim in odpovedjo sodelovanja na letošnjem evropskem prvenstvu vodstvo KZS pred kratkim izpadlo neverjetno naivno. Poseben primer, ki dokazuje, da znajo tudi Mednarodna košarkarska zveza in obenem tiste zveze, ki so v »posel« vpletene, zamižati na eno oko, pa je medtem Emir Preldžić, ki je kljub temu, da je za slovensko člansko reprezentanco že igral v kvalifikacijah za olimpijske igre 2008, kasneje Turčijo zastopal na dveh evropskih prvenstvih, tudi tistem leta 2013 v Sloveniji.
Za konec vendarle omenimo tudi nogomet: za slovensko reprezentanco so v preteklosti igrali denimo Rudi Istenič, Rajko Tavčar in Kevin Kampl, ki so imeli pred tem nemško državljanstvo, še zdaj pa zanjo igra Sandi Lovrić, ki se je hrvaškima staršema rodil v Avstriji in za tamkajšnjo reprezentanco igral v vseh mlajših kategorijah. Toda v nogometu velja pravilo, da za državo, ki jo nogometaš zastopa (in te kasneje ne more več zamenjati), velja tista, v kateri odigra prvo člansko tekmo.
