Ko se zaslišijo prvi takti Marsejeze, uradne himne Francije, srca mnogih Francozov (in tudi mnogih drugih Evropejcev) zaigrajo v ritmu domoljubja, poguma in revolucionarnega duha. Pesem, ki opeva boj proti tiraniji in kliče k svobodi, je nastala v obdobju, ko je bila Francija razklana med starim režimom in novimi idejami, ki so napovedovale rojstvo moderne republike. Njena zgodba je tesno prepletena z zgodovinskimi pretresi konca 18. stoletja in življenjem njenega avtorja – vojaškega častnika in pesnika Clauda Josepha Rougeta de Lisla.
Himna kot ideja prostozidarjev
Leto 1792, ki velja za uradno letnico rojstva francoske himne, je bilo prelomno v zgodovini francoske revolucije. Aprila je revolucionarna vlada razglasila vojno Avstriji, kar je sprožilo prvo izmed t. i. koalicijskih vojn. Francija se je znašla obkoljena z vseh strani – notranje jo je razjedala politična razklanost, od zunaj pa so ji grozile evropske monarhije, ki so hotele zatreti revolucionarni val.
V tem nemirnem ozračju je v Strasbourgu poveljnik mesta, župan in mojster lokalne prostozidarske lože, baron Philippe-Frédéric de Dietrich, prosil svojega gosta, prav tako prostozidarja, stotnika Clauda Josepha Rougeta de Lisla, naj napiše pesem, ki bo »zbrala naše vojake z vsega sveta, da bi branili ogroženo domovino«. Mestu je grozila invazija pruske in avstrijske vojske in potreboval je nekaj, kar bi spodbudilo tako vojake kot meščane.
De Lisle, sicer tudi pesnik in glasbenik, naj bi se takoj odpravil v svojo sobo in v zanosu domoljubja v noči s 25. na 26. april napisal pesem z naslovom Chant de guerre pour l'armée du Rhin (Vojna pesem za rensko armado), ki jo je posvetil francoskemu generalu bavarskega rodu Nicolasu Lucknerju. Dan kasneje jo je v salonu barona predstavil zbranim gostom, ki so bili navdušeni nad udarnostjo koračnice in de Lislovo genialnostjo.
Nekateri raziskovalci so sicer v začetku 20. stoletja trdili, da je melodija Marsejeze podobna eni od skladb italijanskega skladatelja Giovannija Battiste Viottija, in namigovali, da je de Lisle pesem le prepisal. Kasneje se je izkazalo, da je bil prav Viotti tisti, ki se je nad melodijo tako navdušil, da je tri leta po njenem nastanku napisal pet variacij na temo.
Avtor in giljotina
Tako ostaja Claude Joseph Rouget de Lisle nesporni avtor francoske himne. Izhajal je iz meščanske, rojalistično usmerjene družine. Študiral je inženirstvo na vojaški akademiji. Čeprav je njegova najpomembnejša stvaritev postala simbol revolucije, de Lisle sam ni bil podpornik republikanskih idej. Ostal je zvest kralju in zavrnil prisego novi ustavi, zaradi česar je bil leta 1793 zaprt. Le za las je ubežal giljotini in bil izpuščen šele po padcu jakobinske oblasti. Mimogrede – naročnik pesmi baron Philippe-Frédéric de Dietrich ni imel sreče, da bi ubežal giljotini, saj so ga leto po nastanku Marsejeze revolucionarji usmrtili.
De Lisle je preostanek svojega življenja preživel skromno in umrl relativno pozabljen. Pokopali so ga v kraju Choisy-le-Roi, a so njegove posmrtne ostanke leta 1915 prenesli v pariški Panthéon – med francoske velikane.
Kar je seveda prav, saj je njegova najbolj slavna pesem postala nesmrtna. Za to so bili zaslužni tudi revolucionarni borci iz Marseilla. Pesmi je na poti do slave pomagal tudi mladi zdravnik, pozneje general v Napoleonovi vojski, François Mireur. Ta naj bi pesem zapel na zborovanju 22. junija 1792 v Marseillu, pred četami revolucionarnih borcev.
Zanimivo je, da je ta dogodek, tako kot navdihujoča noč ustvarjanja de Lisla, opisan v knjigi Zvezdni trenutki človeštva slavnega avstrijskega pisatelja Stefana Zweiga. Pesem postavi ob bok po njegovem mnenju najbolj prelomnim dogodkom človeške zgodovine, kot so otomanska osvojitev Konstantinopla, zlata mrzlica v Kaliforniji in Leninova pot z vlakom ob začetku ruske revolucije.
Besedilo kot bojni klic
V času nastanka se je Marsejeza zaradi svoje udarnosti hitro širila med prostovoljci, še posebej med enotami nacionalne garde. Posebej so jo vzeli za svojo borci iz Marseilla, t. i. fédérés, ki so jo peli med pohodom proti Parizu. 30. julija 1792 so jo ob vstopu v prestolnico prvič javno zapeli na pariških ulicah. Ta dan velja za rojstni dan Marsejeze kot revolucionarne himne, saj se je prav takrat utrdilo njeno današnje ime – po mestu, od koder so prihajali pevci.
Besedilo Marsejeze je prežeto z vojaško retoriko, domoljubjem in gorečim odporom proti tiraniji. Pesem spodbuja k boju in poziva narod, naj vstane proti zatiralcem, ki so pripravljeni »zalivati polja z našo krvjo«. V sodobnem času so se pojavile razprave, ali niso nekatere kitice pesmi preveč nasilne, denimo verzi refrena: »K orožju, državljani! V bataljone! Korakajmo, korakajmo! Naj teče kri, namoči naša polja!« Morebiti je res nenavadno, da francoski športniki ob osvojitvi zlatih medalj pojejo o krvavem bojevanju. Celo nekdanji francoski predsednik Valéry Giscard d'Estaing je razpravljal o tem, da je absurdno v himni peti o prelivanju pruske krvi, sploh kadar v goste pridejo politiki iz Nemčije. V začetku devetdesetih let 20. stoletja so celo začeli podpisovati peticijo z zahtevo po spremembi besedila, a čeprav je peticijo podpisala tudi Danielle Mitterrand, žena takratnega predsednika Françoisa Mitterranda, ni bila uspešna. Izvorno ima pesem sicer sedem kitic, danes pa se kot državna himna poje le prva in krvavi refren.
Čeprav je pesem hitro postala priljubljena, dolgo ni imela uradnega statusa. Leta 1795 jo je narodna konvencija sicer razglasila za državno himno, a so jo pozneje Napoleon, Ludvik XVIII. in Karel X. prepovedali. Šele v času tretje republike, leta 1879, je bila znova uzakonjena kot uradna himna – kar ostaja še danes. Skupaj z revolucionarnim geslom Liberté, égalité, fraternité – svoboda, enakost, bratstvo – je Marsejeza sestavni del francoske državne identitete, simbol poguma, enotnosti in narodne volje.
