Na tiktoku se je začel širiti nov trend med pripadniki generacije Z. Prijelo se ga je ime »rawdogging marathon« oziroma maraton na suho. Začuda ne gre za maratonski tek brez priprav ali kaj bolj spolno obarvanega, čeprav je bil izraz »rawdogging« nekoč bolj povezan s tem področjem.
Po novem gre za poskuse mladih, da bi se odklopili od vseh elektronskih naprav ali drugih motilcev pozornosti in poskušali preživeti eno uro sami. Pri tem ne gre neposredno za meditacijo ali kaj podobnega. To bi bilo namreč preveč produktivno. S sodobnimi maratoni na suho želijo mladi doseči zlasti to, da bi jim bilo dolgčas.
Čeprav je starejšim generacijam dokaj nepredstavljivo, da bi kdo eni uri dolgčasa rekel maraton, so mladi svoje podvige začeli objavljati na družbenih omrežjih. Da se med sedenjem v brezdelju snemajo in ustvarjajo vsebine, je do neke mere v popolnem navzkrižju z ortodoksno interpretacijo sodobnega maratona na suho, je pa po drugi strani tudi res, da se lahko človek med delom dolgočasi. Če jim to uspe, jim nimamo kaj očitati.
Zakaj je dolgčas izjemno pomemben
Zlasti zato, ker psihologi opozarjajo, da je dolgčas izjemnega pomena in da je izguba zmožnosti dolgočasenja morda vzrok porasta depresije in anksioznosti v sodobnih družbah.
Ameriški profesor Arthur C. Brooks, ki predava na Harvardu in piše knjige o sreči, trdi, da je dolgčas čas, ko naši možgani niso kognitivno zasedeni, ampak naši miselni sistemi preklopijo na tako imenovani privzeti možganski način (DMN). »Privzeti možganski način je skupina struktur v vaših možganih, ki se vklopi, ko nimate nič drugega za razmišljati,« pojasnjuje. »Tega pa ne maramo,« dodaja.
»Privzeti možganski način sili k razmišljanju o stvareh, ki so morda nekako neprijetne. Ko ne razmišljate o ničemer, se vaš um prepusti tavanju in razmišlja (denimo) o velikih vprašanjih smisla vašega življenja: 'Kaj pomeni moje življenje?' Ko vam je dolgčas, se obrnete k neudobnim eksistencialnim vprašanjem, še opozarja. »To pa se izkaže za neverjetno pomembno, neverjetno dobro. Eden od razlogov za takšno eksplozijo depresije in anksioznosti v naši današnji družbi je, da ljudje pravzaprav ne poznajo smisla svojega življenja, kar je bilo v prejšnjih generacijah precej manj pogosto. Ogromno podatkov to dokazuje.«
Šok namesto dolgočasja
Kako daleč smo pripravljeni ljudje iti, da nam ne bi bilo dolgčas in se ne bi vklopil privzeti možganski način, prikazujejo eksperimenti Daniela Gilberta, ki na Harvardu poučuje psihologijo.
Izvajal je poskuse, pri katerih so morali prostovoljci sedeti v sobi 15 minut z navodilom, naj ne delajo absolutno nič. V sobi sicer ni bilo nič za početi, razen gumba, ki so ga lahko pritisnili. Če so ga pritisnili, pa so si zadali boleč električni šok.
Izbira je bila jasna: sedeti tam in se dolgočasiti ali doživeti šok. Velika večina udeležencev si je raje prizadejala šoke, kot da bi se prepustila privzetemu možganskemu načinu.
Če večina prostovoljcev ni zdržala 15 minut dolgčasa, je ena ura dolgčasa očitno res maratonski podvig.
