Italijansko-avstrijski skladatelj in dirigent Antonio Salieri (1750–1825) je bil pomembna osebnost dunajskega glasbenega sveta konec 18. in na začetku 19. stoletja. Rodil se je v Legnagu blizu Verone, pri šestnajstih letih je odšel na Dunaj in si tam zgradil kariero enega najvplivnejših glasbenih vodij svojega časa. Dolga leta je bil dvorni skladatelj in vodja dvorne opere, bil pa je tudi ugledni učitelj številnim nadarjenim glasbenikom, tudi Beethovnu, Schubertu in Lisztu.
Žal pa mu zgodovina dolgo z ugledom ni prizanesla. V muzikoloških vodah so bila njegova dela »pozabljena«, širše, le nekaj let po Salierijevi smrti, pa se ga je oprijel mit, da je zastrupil velikega skladateljskega genija Wolfganga Amadeusa Mozarta. Temu sicer nasprotujejo vsi dostopni dokazi in indici.
K dramatični osovraženosti so ogromno pripomogla romanopisje in gledališča (začelo se je z dramo Aleksandra Puškina Mozart in Salieri iz leta 1830), kjer je Salieri prikazan kot ljubosumni morilec. Ogenj na mit je prilila tudi opera Rimskega - Korsakova, dokončno pa ga je ustoličila filmska industrija, če spomnimo samo na kultni film iz osemdesetih let prejšnjega stoletja Amadeus ali istoimensko igro Petra Shafferja.
Miti in legende o zastrupitvi
Res sta se Salieri in Mozart dobro poznala, skupaj sta napisala tudi kakšno skladbo in bila po svoje glasbena tekmeca, navsezadnje sta delovala v istem okolju, kjer si je bilo treba izbojevati naklonjenost aristokracije in cerkve, ki so bili naročniki in plačniki umetnikov. Med seboj sta se celo spoštovala.
Začelo se je z mitom, da je bil Mozart leta 1791 zastrupljen – umrl je pri 35 letih, nenadno, to pa je sprožilo številne teorije zarote glede njegove smrti. Danes se pojavljajo hipoteze, da je šlo za infekcijo ali celo kakšno avtoimunsko bolezen, takratna medicina pa vzroka smrti ni znala pojasniti. V takšnem okolju se govorice o umoru hitro razširijo in Salieri kot »nasprotnik« v dunajskem glasbenem svetu je bil priročen »osumljenec«. Vendar pa zgodba, ki je sicer močna umetniška metafora za zavist in genialnost, zgodovinsko, kot rečeno, ne drži.
Na voljo so sicer podatki, da je Salieri domnevno »priznal« zastrupitev Mozarta, a to naj bi bilo že v obdobju, ko se je začel spoprijemati z duševno boleznijo (dve leti pred smrtjo). Je pa menda tudi sam Mozart, ko je bil že bolan, nekajkrat paranoično rekel, da ga »zastrupljajo«. A to je bila verjetno posledica visoke vročine, slabega zdravja in psihične izčrpanosti. Salieri je še po Mozartovi smrti pomagal njegovi vdovi Constanze pri podpori Mozartovega sina, Franza Xaverja Mozarta. Sreča za Salierija je bila, da je umrl prej, preden se je mit o njem kot o morilcu tako močno razširil med ljudi.
Razlog, da je mit sploh tako dolgo živel med ljudmi, gre iskati v psiholoških vzrokih. Zgodba, v kateri povprečnež, torej Salieri, iz zavisti uniči genija, to je Mozarta, namreč ustreza arhetipu »temnega antagonista«, ki ga je lažje razumeti kot kompleksno realnost, v kateri uspeh in neuspeh pogosto nista pravična. Mit torej ponuja opozorilo o nevarnosti zavisti in hkrati tolažilno razlago, zakaj čisti genij pogosto ni nagrajen, ampak celo zatrt.
Mitu je bil naklonjen tudi čas, saj se je v Evropi takrat razvila romantična predstava o umetniku kot nerazumljenem geniju. Smrt velikega umetnika pogosto potrebuje smisel: pripoved, ki pojasni tragedijo. Zgodba o zastrupljanju pa doda še moralno dimenzijo, saj ne gre samo za bolezen ali nesrečo, ampak za namerno uničenje, kar čustveno učinkoviteje deluje na ljudi.
Salierijeva glasba
Salieri je bil kot skladatelj sicer zelo uspešen, čeprav je bil njegov slog nekoliko konservativnejši od Mozartovega, a še vedno mojstrski. Napisal je več kot šestdeset oper v italijanščini, nemščini in francoščini, že v času njegovega življenja so bile številne zelo priljubljene,med njimi Armida, Les Danaïdes (1784, velika tragedija v slogu francoske grand opere), Tarare, La scuola de' gelosi (1778, komična opera – opera buffa – o ljubosumju), ki jo je izvajal celo sam Mozart. Omeniti je treba še opero Falstaff (1799, komična opera, ki temelji na Shakespearovem liku), pri čemer je zanimivo, da je Salieri že pred Verdijem napisal to opero na isto tematiko.
Pisal je tudi sakralno glasbo, kjer izstopa Maša v D-duru. Ta maša kaže na skladateljevo izjemno sposobnost, kako je znal oblikovati bogate in svetle koralne teksture. Če prisluhnete Glorii in Credu, vas bo presenetila lepota orkestracije. Med pomembnejša sakralna dela štejemo tudi oratorijsko delo na tekst Pietra Metastasia, kantata La passione di Gesù Cristo (1799). V tem delu je mojstrsko povezal čustvene ekspresije in klasično kompozicijsko strukturno jasnost. Recitativi so polni napetosti, arije pa izražajo patos. Danes doživlja Salieri renesanso: muzikologi njegova dela znova vrednotijo, njegove opere so vse pogosteje uprizarjane, predvsem pa raziskovalci opozarjajo, da si zasluži več spoštovanja, kot mu ga je dolgo pripisovala (popularna) kultura.
Skladatelj, ki se je rodil v revščini in pozneje dosegel uspeh v visoki družbi, se je leta 1775 poročil s Theresio von Helferstorfer, hčerko bogatega dunajskega uradnika. Skupaj sta imela osem otrok, le trije so preživeli v odraslost. Salieri je veljal za dobrega in skromnega družinskega človeka. Umrl je pri 74 letih v dunajski bolnišnici za duševne bolezni (Narrotenhaus), pokopan pa je bil dostojanstveno na dunajskem pokopališču Matzleinsdorf. Na pogrebu so bili vsi pomembneži iz tedanjih glasbenih in kulturnih krogov takratnega Dunaja.
