Fordov model T je leto 1908 zapisal v zgodovino avtomobilizma in industrije. Zasnovan je bil za množice: poceni, preprost, robusten, kot so ga tudi sami oglaševali, predvsem pa primeren za ameriške podeželske razmere. Po petnajstih letih ga je vozil praktično že vsak drugi človek na svetu, popularnost mu je namreč rasla tudi drugje po svetu, sploh v Evropi, denimo v Franciji. Pol stoletja je držal rekord v številu izdelanih primerkov, šele leta 1972 ga je prehitel priljubljeni volkswagen beetle (hrošč). Bil je nedvomno najvplivnejši avtomobil 20. stoletja.
Poznan je postal še pod drugimi imeni, denimo Tin Lizzie ali slovensko pločevinasta Lizzie, črna Lizzie, flivver, T‑model ford, model T ford ali preprosto T. Med septembrom 1908 in oktobrom 1927 ga je proizvajalo podjetje Ford Motor Company v lasti Henryja Forda, ustanovljeno leta 1903 v Detroitu, oblikoval pa ga je glavni inženir Childe Harold Wills skupaj z Josephom Galambom, C. J. Smithom in Fordom.
Avtomobil s tekočega traku
Prvi serijski model T so izdelali ravno na ta dan leta 1908, v tovarni v Piquette Avenue v Detroitu. Avtomobil so prvič javno predstavili 1. oktobra. Sprva so jih izdelovali obrtniško, sestavljali so jih na enem mestu, kos za kosom, tako kot druge avtomobile. V prvem letu so izdelali 10.000 vozil. Ko pa se je Henry Ford leta 1913 domislil tekočega traku in še nekaj inovacij, je to skrajšalo čas izdelave enega avtomobila z 12 ur in pol na eno uro in 33 minut. To je omogočilo množično proizvodnjo in je pomenilo pravo revolucijo v celotni avtomobilski panogi. Ford je posebej za množično proizvodnjo zgradil večjo tovarno Highland Park pri Detroitu.
26. maja 1927 je tekoči trak zapustil petnajstmilijonti primerek modela T. Izdelovali so ga še nekaj mesecev, potem pa se je proizvodnja ustavila. V tehnološkem smislu sta ga povozila čas in konkurenca. Ostal pa mu je primat, da se ga pojmuje kot prvi široko dostopen avtomobil, ki je omogočil avtomobilsko potovanje srednjemu sloju Američanov. Fordov model T so v začetku minulega stoletja oglaševali pod geslom, da bo Ameriko postavil na kolesa. To mu je v veliki meri uspelo, saj je mnogim nadomestil kočije in kolesa. Vozila tistega časa je poganjala bodisi para bodisi elektrika ali pa bencin.
Široko dostopen je bil predvsem zato, ker je bil relativno poceni, sploh proti koncu proizvodnje. Če je bilo treba leta 1908 zanj odšteti 850 ameriških dolarjev (kar je bil takrat ekvivalent 18-mesečni povprečni plači ali današnjim 25.000 dolarjem), je zadnji dve leti stal le še 300 dolarjev (takratna štirimesečna povprečna plača ali današnjih 6000 dolarjev).
Črna Lizzie
Pločevinasta Lizzie ima 2,9-litrski štirivaljni motor in 20 konjskih moči, kar pomeni, da se da z njo peljati največ 70 kilometrov na uro. Menjalnik je planetarni z dvema prestavama naprej in eno nazaj, okvir pa lahek in jeklen (uporabljali so tudi vanadijevo jeklo, kar je bilo inovacija). Gume so bile najprej polne, nato pa so jih zamenjale pnevmatike. Pogon je bil na zadnja kolesa.
Ford je sicer izdelal in preizkusil več različnih tipov avtomobila T. Imenoval jih je po črkah angleške abecede; kar nekaj jih potem niti ni prešlo iz faze prototipa. Zadnji produkcijski model pred modelom T je bil model S, šlo pa je za nadgrajeno verzijo dotedanjega največjega uspeha podjetja, modela N. Naslednik modela T, ki so ga pri Fordu izdelovali med letoma 1927 in 1931 – to je bil še zadnji poskus igranja na karto pretekle priljubljenosti modela T –, pa je bil model A, ki pa potem dejansko ni več dosegel popularnosti svojega predhodnika.
Ford je sprva vztrajal, da naj bo avto samo v črni barvi, ker se je hitro sušila, kar je bilo pomembno v serijski proizvodnji. Znan je citat: »Kupci lahko izberejo avto v kateri koli barvi – dokler je ta črna.« V resnici so bili zgodnji modeli tudi zeleni, rdeči in sivi. Črna barva je prevladala šele po letu 1914. Monotonost Fordove »črne Lizzie« pa je na svoj mlin potegnil Chevrolet (General Motors), edini resni konkurent Fordu na avtomobilskem trgu v 20. letih prejšnjega stoletja. Začeli so ponujati bolj udobne, barvite in modernejše avtomobile. Konkurenca je reagirala tudi v Evropi, med njimi Renault, Fiat, Citroën, vsi so poskušali posnemati model množične proizvodnje. Citroën je že v 20. letih uvedel lastni tekoči trak po Fordovem vzoru.
Kultnost modela T
Kultni avtomobil je dobesedno spremenil ameriško pokrajino: vplival je na gradnjo cest, postavitev bencinskih črpalk, motelov, novih mestnih predelov. Bil je tako vseprisoten, da je postal del folklore, filmov, humorja in literature. Bill je tudi tako preprost, da so ga lahko lastniki popravljali kar sami doma ali ob cesti, ko se je pokvaril, kmetje pa so ga celo uporabljali kot generator, traktor za delo na poljih, nanj so priklapljali še druge stroje. Ford je svojim delavcem plačeval po pet dolarjev na dan (dvojno od običajnega), da bi si lahko tudi sami privoščili avto. S tem je zgolj širil ogromen potrošniški krog. Ko so leta 1917 ZDA vstopile v prvo svetovno vojno, se je model T uporabljal tudi v vojski – avtomobile so priredili v ambulantna vozila, tovornjake in celo oklepnike.
Avto je nenadoma postal dobrina, ki si jo je lahko privoščila povprečna ameriška družina. To je bil velik kulturni šok v smislu osebne svobode, možnosti potovanj in preseljevanj. Nekateri pa so ga videli tudi kot »modno muho« in nevarnost, da izpodrine konjsko vprego, prvi avtomobili so pogosto vzbujali posmeh in nejevoljo na ulicah mest – zaradi hrupa, prahu in plašenja konj. Vedno pa so vanj radi sedli mladi moški, saj je simboliziral napredek in svobodo, pa tudi kakšno dekle se je raje ozrlo za njimi.
Danes model T sodi med oldtimerje oziroma starodobna vozila, zaradi česar ima na trgu svojo ceno, ki pa je odvisna predvsem od ohranjenosti, od tega, koliko je v njem še originalnih delov. Najdražje se je pred časom prodal za 110.000 dolarjev, najceneje se ga je dalo dobiti za 3300 dolarjev, v povprečju pa je treba zanj odšteti 16.000 dolarjev (ali okoli 14.000 evrov).
