Med številnimi nazivi in funkcijami, ki so krasili evropske kraljeve dvore, le redkokateri zveni tako bizarno in ponižujoče kot »groom of the king's close stool« – dobesedno bi to prevedli kot »služabnik ob kraljevem osebnem stranišču«. Na prvi pogled se zdi, da je šlo za nalogo, primerno za najnižjega dvornega hlapca: pomagati monarhu pri najbolj intimnih in zasebnih opravilih. Toda resničnost te službe je bila pravzaprav nasprotje tega, kar bi sklepali iz njenega imena. V Angliji v obdobju Tudorjev in Stuartov je bil ta položaj namreč eden najbolj iskanih in vplivnih na vsem dvoru. Prinašal je neprimerljivo bližino kralju, dostop do državnih skrivnosti in moč, ki je presegala moč številnih ministrov in plemičev.
Zgodba o tej nenavadni službi je posebna lekcija o tem, kakšna je v resnici narava družbene in politične moči. Razkriva, da resnični vpliv ne izvira vedno iz zvenečih nazivov ali uradnih pooblastil, temveč iz zaupanja, intimnosti in dostopa do tistih, ki držijo vajeti oblasti v svojih rokah – tudi v njihovih najbolj človeških in ranljivih trenutkih.
Glavne naloge
Položaj je bil formaliziran v času vladavine Tudorjev, začenši s Henrikom VII. Njegova glavna naloga je bila skrb za osebno stranišče (»close stool« so mu rekli po angleško), kar je bil nekakšen prenosni stol z odprtino, pod katero je bila nameščena nočna posoda. Služabnik je bil odgovoren za pripravo stola ter zagotavljanje vode, brisač in posode za umivanje rok. Spremljal je kralja na potovanjih in skrbel, da so bile njegove osebne sanitarije vedno pripravljene in diskretne.
Čeprav se naloga sliši malce čudaška, položaj nikoli ni bil namenjen navadnim služabnikom. Ravno nasprotno. Že od samega začetka je bil to položaj izjemnega zaupanja, ki so ga zasedli sinovi plemičev, vitezov ali pomembnih dvorjanov. To ni bila služba, ampak karierna poteza. Biti izbran za to vlogo je pomenilo, da te je kralj sprejel v svoj najgloblji, najbolj zasebni krog.
Ključ do razumevanja pomena te službe je v besedi »dostop«. Medtem ko so drugi dvorjani in ministri morali čakati na uradne avdience, je imel služabnik ob stranišču neprimerljiv in neomejen dostop do kralja. Bil je prva oseba, ki jo je kralj videl zjutraj, in pogosto zadnja, s katero je govoril zvečer. V teh zasebnih trenutkih, ko je bil monarh brez ceremonialnega oklepa, je bil najbolj sproščen, odkrit in ranljiv. Pogovori so se sukali od vsakdanjih skrbi do največjih državnih skrivnosti. Kralj v njem ni videl samo služabnika, ampak zaupnika.
Zaradi te intimnosti je služabnik postal najvplivnejši vratar na dvoru. Vsak, ki je želel priti do kralja – bodisi minister z nujnim sporočilom, plemič s prošnjo za uslugo ali tuji ambasador z občutljivo diplomatsko noto – je vedel, da je najhitrejša in najučinkovitejša pot vodila prek služabnika ob stranišču. Ta je lahko prenesel sporočilo v pravem trenutku, vplival na kraljevo razpoloženje pred avdienco ali pa preprosto preprečil, da bi določena informacija sploh prišla do monarha. Njegova naklonjenost je bila vredna zlata.
Okrepljeni položaj
Moč položaja se je sčasoma še okrepila, ko so se njegove naloge razširile na finance. Služabnik ob stranišču je bil vodja kraljeve zasebne sobe (»privy chamber«), nekakšnega notranjega svetišča dvora, kamor so imeli vstop samo najzaupnejši posamezniki. Postal je tudi skrbnik kraljeve osebne denarnice (»privy purse«). To je pomenilo, da je upravljal monarhovo osebno premoženje, plačeval njegove zasebne dolgove (pogosto iz iger na srečo), izplačeval tajne nagrade in pokojnine ter financiral kraljeve osebne projekte. Ta finančna moč mu je dala ogromen vpliv in možnost patronaže, saj je lahko nagrajeval prijatelje in kaznoval sovražnike.
Vladavina Henrika VIII. ponuja najbolj dramatične primere moči in nevarnosti tega položaja. Njegovi služabniki ob stranišču so bili njegovi najbližji prijatelji in svetovalci. Sir William Compton je prek te službe postal eden najbogatejših ljudi v Angliji. Sir Henry Norris je bil Henrikov najbližji zaupnik, dokler ni padel v nemilost med čistko, ki je pripeljala do usmrtitve kraljice Ane Boleyn. Kljub pomanjkanju dokazov je bil Norris obtožen prešuštva z njo in usmrčen – kar je bil grozljiv opomin, da je bližina prestola lahko smrtonosna.
Največjo moč pa je dosegel zadnji Henrikov služabnik ob stranišču, Sir Anthony Denny. Proti koncu kraljevega življenja, ko je bil Henrik VIII. bolan, prekomerno težak in vse bolj tiranski, je Denny nadzoroval skoraj ves dostop do njega. Kot vodja reformistične frakcije na dvoru je izkoristil svoj položaj za utrditev moči svoje klike. Zaupan mu je bil tako imenovani suhi žig (»dry stamp«) – faksimile kraljevega podpisa, ki so ga uporabljali, ko kralj ni mogel ali želel več sam podpisovati dokumentov. Z nadzorom nad žigom je lahko potrjeval zakone, podeljeval nazive in, kar je najpomembneje, po kraljevi smrti spremenil njegovo oporoko. S to potezo je zagotovil, da je regentstvo po Henrikovi smrti prešlo v roke njegove protestantske frakcije, kar je odločilno vplivalo na prihodnost Anglije. To je bil vrhunec moči, ki jo je lahko imel posameznik na tem bizarnem položaju.
Prihod vladaric
S prihodom ženskih vladaric, kot sta bili Marija I. in Elizabeta I., se je vloga prilagodila in prenesla na dvorne dame. Pod poznejšimi kralji iz dinastije Stuart so ime položaja spremenili v bolj dostojanstveni naziv služabnik kraljevih oblačil (»groom of the stole«), pri čemer so »stool« (stranišče) preprosto zamenjali s »stole« (slovesno oblačilo). Čeprav se je ime spremenilo, je vpliv, ki ga je prinašal osebni dostop do kralja, še nekaj časa ostal. Sčasoma, z razvojem ustavne monarhije in zmanjšanjem osebne moči monarha, pa je vloga postala le ceremonialna. V 19. stoletju, v času kraljice Viktorije, je bila dokončno ukinjena.
Mar ni to sila zanimiva zgodba o tem, kako v zaprtem svetu absolutne monarhije valuta ni bilo vedno samo zlato ali koščki zemlje, temveč tudi bližina, zaupanje in sposobnost šepetanja na uho kralju, ko ga ni poslušal nihče drug. Mar so se časi res tako zelo spremenili?
