Obrambni minister Jelko Kacin se je po težki prometni nesreči 24. marca 1995 na gorenjski cesti pri kraju Bistrica pri Tržiču presenetljivo hitro vrnil v javnost, z njim se je pogovarjal Tomaž Bukovec. Naš novinar je med drugim izvedel, da je Kacin tik pred nesrečo še videl belega fiata tipa, potem pa je njegov avto izgubil smer. Zbudil se je šele v bolnišnici. Kacin je odgovoril še na nekaj notranjepolitičnih, zunanjepolitičnih in obrambnih vprašanj, na koncu pa se ni mogel izogniti bistvenemu – ali je bil v času hude prometne nesreče vinjen. Zatrdil je, da niti ne pije, in med vrsticami namignil, da so mu nesrečo nastavili. Konec koncev se ni po naključju znašel na sosednjem pasu.
Pred 30 leti so se v prvem delu časopisa naši novinarji, predvsem Marjana Vončina, v širši temi z naslovom Ravno prav šibe in ravno prav ljubezni začeli spraševati, kam gredo naši otroci, zakaj je med mladimi toliko nasilja in podobne večno zelene teme. Psihiater in velik poznavalec problematike dr. Gorazd Mrevlje je otroke in mlade vzel v bran, tako kot bi jih morali tudi v današnjih časih, ko imamo podobne primere, in povedal: »Otroci tudi z nasiljem protestirajo proti temu, da jih odrasli prezro.«
Težke teme, ni kaj, na koncu so jih omilili z akcijo, ki ji v svetu ni bilo in ji ni enake. Naši predhodniki so ljudstvu postavili enostavno vprašanje: V katerem podjetju bi bili najraje direktor? Odgovori, ki so prišli v uredništvo, niso presenetili nikogar. Največ naših takratnih bralcev je bilo prepričanih, da bi bilo najbolje biti direktor Petrola, sledili so tisti, ki bi prevzeli Krko, Smelt, Savo, Union, Laško. Na nasprotni strani z napisom Kje ne bi bili direktor? so bili na vrhu mariborski Tam, ljubljanski Litostroj in Slovenske železarne.
