Kozarec zlate, goste tekočine na polici supermarketa pritegne pogled. Etiketa obljublja naravni med, cena pa je presenetljivo ugodna, včasih samo nekaj evrov za skoraj pol kilograma. Toda za to privlačno podobo se vse pogosteje skriva zgodba o zavajanju, ki sega od globalnih dobavnih verig do kuhinjskih miz po Sloveniji. Strokovnjaki in ozaveščeni potrošniki opozarjajo, da je velik del medu na trgu vse prej kot pristen – gre za mešanico pravega medu in cenejših sladkornih sirupov.
V zadnjih letih so afere s ponarejenim medom večkrat polnile naslovnice po svetu in pri nas. Težava ni nova, toda postaja vse bolj pereča. Izdelava pravega medu je drag in dolgotrajen proces, odvisen od pridnosti čebel, vremenskih razmer in trdega dela čebelarjev. Nasprotno pa je proizvodnja koruznega, riževega ali pesnega sirupa hitra in poceni. Ko seštejemo stroške pridelave, prevoza, pakiranja in trgovske marže, postane jasno, da cena medu za nekaj evrov preprosto ni ekonomsko vzdržna.
Kaj je pristen med?
Ključno vprašanje pa je: kako lahko potrošnik ve, kaj kupuje? Označevanje je pogosto nejasno in zavajajoče. Napisi, kot sta »mešanica medu iz držav EU in zunaj EU« ali »vsebuje naravne sestavine«, ne povejo ničesar o dejanski čistosti izdelka. Konec koncev je tudi voda naravna sestavina, vendar močno razredčen med ni več med.
Po merilih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in Evropske komisije mora pristen med vsebovati cvetni prah. Ta deluje kot nekakšen prstni odtis, ki razkriva njegov geografski in botanični izvor. Vendar industrijska pridelava pogosto vključuje proces ultrafiltracije pri visokih temperaturah. S tem postopkom medu odstranijo ves cvetni prah, skupaj z dragocenimi encimi in hranili, zaradi česar postane sledenje njegovemu izvoru praktično nemogoče. Kar ostane, je zgolj sladka, homogena tekočina brez duše.
Na srečo obstajajo preprosti triki, s katerimi lahko tudi doma, brez dragih laboratorijskih analiz, preverimo, kaj smo v resnici prinesli domov. Ne gre za znanstveno potrjene metode, vendar njihovi rezultati pogosto kažejo na sumljivo kakovost.
Eden najbolj znanih je test s kozarcem vode. Žličko medu dajte v kozarec z vodo. Pristen, gost med se bo usedel na dno v strnjeni kepi. Ponaredek, ki vsebuje več vode in sirupov, se bo takoj začel raztapljati in vodo postane bolj motna.
Preizkus s kruhom
Podobno velja za preizkus s kruhom. Namažite med na rezino kruha. Če je med pristen, se bo kruh v nekaj minutah na površini strdil in postal hrustljav. Umetni med bo kruh zaradi visoke vsebnosti vode navlažil in zmehčal.
Pristnost lahko preverite tudi s prsti. Med podrgnite med palcem in kazalcem. Pravi med se bo počasi vpil v kožo in ne bo pretirano lepljiv. Ponaredek, poln dodanega sladkorja, bo pustil lepljivo sled. Prav tako pristen med, ki ga zelo malo kanimo na papirnato brisačo, zaradi pomanjkanja vode ne bo pronical skozi, medtem ko bo ponaredek hitro pustil moker madež.
Zanimiv je tudi okus. Pravi med ima kompleksen, večplasten okus s cvetličnimi ali sadnimi notami, ki ostanejo v ustih še nekaj časa po zaužitju. Pogosto ob stiku z grlom povzroči rahlo pekoč občutek. Ponarejeni med ima enodimenzionalen, prazen okus po sladkorju, ki hitro izgine in pusti le sladkoben priokus.
Končno, morda najpomembnejši znak pristnosti je kristalizacija. Mnogi potrošniki zmotno menijo, da je kristaliziran med pokvarjen. V resnici je ravno nasprotno. Kristalizacija je naraven proces, pri katerem glukoza v medu tvori kristale, in je dokaz, da med ni bil pregrevan ali prekomerno obdelan. Ponarejeni sirupi pa bodo ostali tekoči in gladki v nedogled.
Problem torej ni v tem, da obstajajo cenejši sladkorni sirupi. Problem je v zavajanju in pomanjkljivem označevanju, ki potrošniku ne omogoča informirane izbire. Medtem ko se pristojni organi borijo z nadzorom zapletenih globalnih verig, je na potrošniku, da postane bolj pozoren.
