Knjiga Seks ob zori Christopherja Ryana in Cacilde Jethá me je prevzela, ker je potrdila mojo intuitivno slutnjo: da monogamija ni nekaj, kar bi bilo človeku naravno. Ne pišem iz osebne prakse, pa vendar sem vedno čutila, da je ta zvestoba bolj družbeni dogovor kot naravni nagon.
Avtorja pravita, da monogamija ni biološki imperativ, temveč kulturni konstrukt, ki se je pojavil šele z zasebno lastnino. Dokler so ljudje živeli kot lovci in nabiralci, je bilo skupno vse: hrana, delo, skrb za otroke – tudi spolnost. Seks je imel socialno funkcijo: povezoval je skupnost, blažil napetosti, utrjeval vezi. Ko pa se je pojavilo poljedelstvo in z njim ideja lastnine, se je tok zgodovine za veke vekov spremenil. Zasebna lastnina je rodila ljubosumje. Moški so želeli vedeti, kdo so njihovi otroci, komu pripada zemlja, kdo ima pravico do ženskega telesa. In tam, kjer se pojavi lastništvo, se pojavi tudi nadzor. Monogamija je postala način zagotavljanja »čistih« dedičev in »varnosti« sistema.
Naša telesa pa tega še kar ne vedo. Še vedno govorijo jezik svobodnejše spolnosti. Dokaz? Industrija skrivnih zmenkov cveti, psihoterapevti pa imajo zaradi skokov čez plot čakalne vrste. Kot bi v vsakem od nas živela majhna opica bonobo, ki se trudi stlačiti v premajhno srajco morale.
Ryan in Jethá namreč pravita, da smo po telesni zgradbi in nagonih bližje opicam bonobo kot puritanskim mitom o zvestobi. Naš libido, fantazije in načini povezovanja se upirajo uniformiranju. Velikost človeškega penisa in mod kaže na tekmovanje semenčic, ne na ekskluzivnost. Ženski orgazem, ki nima neposredne reproduktivne funkcije, dokazuje, da seks ni le za razmnoževanje, ampak za povezovanje.
In potem je tu še tisti fascinanten košček znanosti, ki skoraj zveni kot znanstvena fantastika: raziskovalci so v študiji Chemical signals from eggs facilitate cryptic female choice in humans ugotovili, da jajčece ni povsem pasivno. Da med spermiji različnih moških, ki pridejo v stik z njim, zna izbrati tiste, s katerimi je genetsko najbolj skladno. Ni še potrjeno kot trdno dejstvo, a že sama možnost, da bi telo imelo svojo skrivno izbiro, nas vabi k vprašanju: koliko odločitev v resnici sprejmemo sami in koliko jih sprejme naša biologija namesto nas?
Dajmo se malo zahihitati temu odličnemu smislu narave za humor. Medtem ko moški stoletja iščejo nadzor, telo žensk tiho izbira po svoje. In morda so tisti, ki prisegajo na zvestobo, v resnici le prestrašeni, da bi se narava odločila drugače, kot bi si želel njihov ego …
Monogamija se skozi čas vseskozi trudi izkazati za sistem, ki naj bi prinašal red, a pogosto rodi še večjo zmedo. Morda nam je serijska monogamija – zaporedje odnosov, vsak s svojo fazo ekskluzivnosti – bolj pisana na kožo kot ideja dosmrtne zvestobe. In morda se velik del bolečine v sodobnih odnosih – prevare, krivda, sram, frustracije – rodi prav iz tega, da skušamo naravno poligamno bitje stlačiti v monogamno matrico?
Včasih se poigravam z mislijo, kako bi bilo, če bi bilo obrnjeno. Če bi bila poligamija družbeni konstrukt, nekaj, kar bi se od nas pričakovalo – in bi morali tisti, ki bi želeli enega samega partnerja, svoj izbor zagovarjati. Če bi družba dvigovala obrv in rekla: »Samo enega? Kako nenaravno!« Kako bi šele takrat videli, koliko naših prepričanj je le igra vlog, ne pa resnična izbira.
Vedno sem čutila, da bi morale ženske – preden, če že, vstopimo v to »zapovedano« monogamijo – spoznati več pokrajin, več dotikov, več energij. Ne zato, ker bi bile razuzdane, ampak da bi razumele sebe. Ker moški odpirajo različne pokrajine v nas. Eden v nas prebudi tišino, drugi ogenj, tretji igrivost, četrti nežnost, ki smo jo že skoraj pozabile.
In ko smo enkrat v odnosu, bi si lahko dovolili malo več notranje milosti. Da nas ne bi tako pretreslo, če se kdaj v nas premakne želja, če nas kdo pritegne, če nas nekaj v drugem spomni, da smo še vedno živi. To ne pomeni, da želimo oditi. Pomeni le, da telo še diha, da je čutno, odzivno, radovedno. Da bi to lahko vzeli kot nekaj naravnega, ne kot grožnjo. In morda bi prav zato, ker razumemo svojo naravo, še bolj cenili tistega, ki je izbral ostati.
Morda se sodobni človek vse bolj vrača – ne v promiskuiteto, ampak v zavedanje, da svoboda in zvestoba nista nasprotji. Morda je pravi izziv našega časa prav to: da se naučimo biti iskreno monogamni – ne iz navade ali zapovedanosti, temveč iz izbire. Ali pa nemonogamni – prav tako iz izbire. In da pri tem ne izgubimo tistega, kar je v nas najbolj človeško – želje po stiku, raziskovanju, bližini in resnici.
