V sedemnajstem in osemnajstem stoletju so bila evropska mesta razmeroma majhna in razdalje kratke, zato je bila daleč najpogostejša oblika premikanja hoja. Vodne poti so omogočale prevoz s čolni, splavi in gondolami, kot v Benetkah, kjer so bile dostopne tako premožnim kot tudi širšemu prebivalstvu. Aristokracijo, visoke uradnike in duhovščino so na krajših razdaljah prevažali v nosilnicah ali kočijah. Na kratko bi lahko rekli: nosilnice in kočije so bile izraz družbenega statusa, pešačenje in čolni pa prevoz ljudstva. Nosilnice so bile razširjene tudi v Aziji in Afriki.
V osemnajstem in devetnajstem stoletju so nosilnice postopoma izginjale. Pojavili so se prvi organizirani javni kopenski prevozi z voznim redom in fiksno ceno. V Parizu in Londonu so začeli voziti omnibusi s konjsko vprego, ki so lahko sprejeli od deset do dvajset potnikov.
Rikša za bolno ženo
V Aziji se je v drugi polovici devetnajstega stoletja pojavila rikša. Beseda izvira iz japonskega izraza džinrikiša, kar pomeni »vozilo na človeško moč«. Po eni najbolj razširjenih zgodb naj bi rikšo okoli leta 1869 v Tokiu razvil ameriški misijonar Jonathan Goble za prevoz svoje bolne žene. Čeprav zgodovinarji opozarjajo, da je šlo verjetno za več sočasnih izumiteljev, se je ta zgodba ohranila kot del urbane legende.
Po lokalnem izročilu naj bi rikše na Madagaskar v začetku dvajsetega stoletja prinesli kitajski delavci, zaposleni pri gradnji železniških prog in drugih francoskih kolonialnih infrastrukturnih objektov. Rikše so poimenovali pousse-pousse, kar v francoščini pomeni »potisni, potisni«.
Malgaški pousse-pousse je lesen dvokolesni voz za prevoz ene ali dveh oseb oziroma prtljage. Potniška kabina je pokrita s cerado, ki ščiti pred soncem in dežjem. Nosilni deli so izdelani iz najcenejšega gradbenega železa, preostali deli iz lesa ali pločevine. Kolesi sestavljata kovinska obroča s špicami in gumi. Tekač se drži za dvojno oje, ki se proti koncu zoži v obliko črke v.
Vozniki pousse-poussov sodijo med najrevnejši sloj prebivalstva. Ker si vozil ne morejo kupiti, jih najemajo od lastnikov večjega števila vozil. Ti so največkrat pripadniki skupnosti Karana, trgovske muslimanske skupine indijskega izvora, ki ima na Madagaskarju pomembno gospodarsko vlogo. Njihova vloga je predvsem lastniška in finančna, ne pa nujno neposredno povezana z vsakodnevnim upravljanjem rikš.
Stranice rikš – galerija mesta
Prestolnica pousse-poussov je ravninsko mesto Antsirabe v osrednjem delu otoka. Pravijo, da ima več rikš kot dreves ob cestah. Mesto si obiskovalci radi ogledujejo s temi tipičnimi vozili, pozornost pa pritegnejo predvsem bogato poslikane zadnje stranice.
Motive lahko razvrstimo v več glavnih kategorij: religiozne (križi, Jezus, Marija, napisi »Bog varuj« in »Gospodu hvala«), lokalne simbole (palme, grbasta goveda – zebuji, kameleoni, riževa polja), romantične in filmske motive. Pogosti so tudi podobe državne zastave, logotipi nogometnih klubov ter imena voznikov ali besede, kot so ljubezen, hitrost in upanje. Vse poslikave so narejene ročno, brez šablon.
Barve so drage, zato uporabljajo tudi ostanke avtomobilskih ali industrijskih barv. Poslikana rikša postane osebna izkaznica v barvah. Poslikave izdelujejo lokalni mojstri, imenovani mpanefi loko, ki delujejo v majhnih delavnicah, povezanih z mizarji in mehaniki.
Tekač postane kolesar
Prevoz s pousse-poussi je ena najcenejših oblik mestnega prevoza na Madagaskarju. V Antsirabeju vožnja po mestu praviloma stane okoli 1000 ariarijev (0,20 evra). Za dve osebi se cena podvoji. Postanki ali sprememba poti se šteje kot nova vožnja. Nočni prevoz je praviloma dražji.
Po letu 2000 se je število vlečnih rikš začelo zmanjševati. Najprej so jih nadomestile kolesarske rikše, kasneje motorne. Voznik namesto s tekom zdaj s pedali poganja kolo, na katero je pripeta kabina, vožnja je hitrejša in manj naporna. Cene prevozov z bici rikšami so praviloma nekoliko višje kot pri vlečnih, a še vedno ostajajo med najcenejšimi oblikami prevoza.
Pomemben, a pogosto prezrt vidik rikš je fizični napor voznika. Tekači in kolesarji delajo več ur na dan, pogosto bosi ali v natikačih, v vročini in po luknjastih cestah. Telo je njihovo edino delovno orodje in hkrati največja omejitev.
Motorne rikše, znane kot tuk-tuk, imenujejo tudi bajaj po indijskem proizvajalcu Bajaj Auto, ki je eden največjih svetovnih proizvajalcev teh vozil. Podobna vozila izdelujejo tudi indijski Atul Auto ter Piaggio, ki v Indiji proizvaja motorne rikše na podlagi lastnega razvoja in licenc.
Na najbolj turističnem otoku Nosy Be so vlečne in kolesarske rikše popolnoma izginile. Nadomestile so jih motorne, ki so v veliki meri izpodrinile tudi avtomobile taksije. Zaradi njihovega števila so lokalne oblasti celo omejile izdajo dovoljenj za nove tuk-tuke.
Prevozi znotraj naselij stanejo od 1000 do 5000 ariarijev (0,20 do 1 evra) na osebo. Vožnja od glavnega mesta Hell-Vill do najbolj turističnega naselja Ambatoloake stane 4000 ariarijev (0,8 evra), celodnevni najem od 60.000 do 130.000 ariarijev (12 do 26 evrov).
Čeprav bi pričakovali, da bodo bici in motorne rikše povsem izpodrinili vlečne, se to zaradi revščine in lokalnih razmer ni zgodilo povsod. Prav v tej neenakomerni modernizaciji pa se skriva posebna vrednost pousse-poussov. Niso le prevozno sredstvo, temveč gibljiva kulturna dediščina. Njihove poslikane stranice so odprta galerija mesta, v kateri se zrcalijo vera, humor, sanje in vsakdan Madagaskarja.
