Ko se znajdete v Gozdu - Martuljku, vas ne pričaka le spokojnost alpske vasice, temveč vrata v enega najlepših kotičkov Triglavskega narodnega parka. Ob pogledu na veličastno kuliso Špikove skupine že slutite, da se pod strmimi stenami skriva nekaj posebnega. Martuljški slapovi, natančneje zgornji in spodnji Martuljkov slap nista zgolj naravni znamenitosti, ampak doživetji, ki v sebi nosita zgodbo prostora, časa in ljudi.
Uvod v gorsko pravljico
Že nekaj minut hoje od parkirišča v Gozdu - Martuljku vas pripelje do prvega naravnega spektakla – spodnjega Martuljkovega slapu. S skoraj 50 metrov višine se z gromkim šumom spušča čez skalno steno in se nato prebije v ozko, 40 metrov dolgo sotesko, ki jo je vrezal istoimenski potok. Območje je presenetljivo lahko dostopno, a kljub temu ohranja pridih divjine. Ko stojite pod slapom in opazujete vodni pramen, ki se razprši v meglico ob stiku s tlemi, se počutite majhni – a čudovito živi.
Vzpon proti zgornjemu Martuljkovemu slapu
Nad spodnjim slapom se razteza svet, ki je nekoliko bolj zahteven, a neprimerljivo bogatejši za tiste, ki se mu približajo z odprtim srcem in dobro pohodniško obutvijo. Pot do zgornjega slapu vodi sprva skozi gozd, mimo pašnikov in preko lesenih mostičkov, nato pa se postopoma vzpne v bolj skalnat svet. Med potjo prečkate potok – že tukaj vas razveseli pogled na slap v daljavi.
Sledi del vzpona po melišču, kjer se pot začne približevati steni – tu je del poti varovan s klini in jeklenico. Vzpon ni dolg, a zahteva nekaj previdnosti. Ko končno dosežete slap, se znajdete pod večstopenjskim 110-metrskim vodnim tokom, ki se spušča preko strmih sten in na dnu tvori čudovit tolmun. Voda je ledena, a osvežujoča, pogled pa tisti, ki se za vedno zareže v spomin.
Zgodbe, ljudje in kultura prostora
Poleg naravnih lepot pa je območje med obema slapovoma pravo stičišče zgodb – tako naravnih kot človeških. Ko pot iz gozda zavije proti planšariji Jasenje, se znajdete na planini, kjer še danes gospodari pastir z majhno čredo govedi. Tu ni elektrike, ni asfalta – le vonj po senu, kravji zvonci in spokojnost, ki je danes redkost. Pastir ni le čuvaj črede, temveč tudi ohranjevalec tradicije, ki preprečuje, da bi se planina zarasla v gozd. Če imate srečo, boste deležni tudi domače skute ali kislega mleka.
Malo naprej, ob robu planine, stoji majhna lesena Finžgarjeva kapelica, zgrajena leta 1924. Postavili so jo bogoslovci ljubljanske nadškofije, ki so tu preživljali počitnice. Marsikdo jo spregleda, a tisti, ki se ob njej ustavijo, začutijo spokojnost in preprostost nekega drugega časa.
Globoko spoštovanje do gora pa pričara spomenik ponesrečenim, postavljen v čast domačinom in vsem drugim, ki so v Špikovi skupini izgubili življenje. Včasih je dovolj pogled na ta kamen, da nas opomni, kako močne in hkrati neizprosne znajo biti gore.
Za najmlajše in vedoželjne – učna pot Rute
Če ste na poti z otroki ali zgolj radovedni naravoslovci, nikar ne spreglejte gozdne učne poti Rute. Dolga je približno kilometer in vodi po gozdni cesti ter deloma stezi ob desnem bregu potoka Martuljek. Pot, opremljena z informativnimi tablami, vas popelje skozi rastlinsko bogastvo Julijskih Alp ter vas seznani z zanimivimi zgodbami o lokalni flori in favni. Za dodatno doživetje poskrbita pripovedki o Ledencu in Srebrnokrilcu, ki oživita naravno okolje skozi pravljični jezik.
