V junijski sopari smo se napovedali na obisk v eni bolj neprehodnih grap na Cerkljanskem. Breg je bil spodaj in strmina zgoraj, drevesa so svobodno izbirala pot v širino in višino. In ko se je že zdelo, da smo zašli v prasvet, kamor civilizacija še ni stopila, se je v dnu zavetne grape ob sotočju treh potočkov odprl pas svetlobe. Ob ozki stezi se je v hrib v nizu tiščala domačija Za Lamovjem: kašča, hiša, hlev in skedenj, bajta za gostače in spodaj pod bregom podkletni kozolec. Prostora za dvorišče je zmanjkalo. Ker je bil to do nedavna le po stezi prehoden teren, je domačija ostala časovna kapsula – takšna, kot sta jo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zapustili skromni sestri Angela in Marija, njeni zadnji stalni stanovalki, preden so ju z voli, vpreženimi v voz, odpeljali na pokopališče.
Približno pet desetletij po Angeli in Mariji, natanko na dan zimskega solsticija, je v domačijo skupaj z varuhom primorske dediščine Pavlom Medveščkom - Klančarjem prišla Cirila Toplak, univerzitetna profesorica in raziskovalka naravoverstva. Štajerka je na Primorskem iskala svoj delovni kotiček in ga tistega dne našla. Hišo je odkupila in težko dostopna grapa je zadnjih sedem let njen dom. Najprej se je lotila obnove propadajočih fresk na pročelju, nato pa začela prazno lupino skednja tankočutno in trajnostno spreminjati v svoje domovanje. Kuhinja je nastala iz starega opaža, mizica iz stare preše, stara vrata se zapirajo z lesenim zatičem … Za prenovo in ohranjanje dediščine je letos prejela priznanje Šole prenove. »Imela sem srečo,« se ozre po poslopjih, »v tej grapi nisem našla le doma, ampak tudi ljudi, ki so mi pomagali pri prenovi. Znova se je potrdilo, da se mojstri, ki prihajajo iz tvoje soseščine, bolj zavzamejo in po najboljših močeh potrudijo, da dobro opravijo delo. Priznanja Šole prenove sem bila zato vesela predvsem zaradi svojih mojstrov in svoje arhitektke, prav tako domačinke.«
Ena od petih izvornih kmetij
Čeravno daleč od civilizacije in splošno sprejetega udobja ji je kmetija Za Lamovjem prinesla največjo možno kakovost življenja. Domovanje si deli z mucama, polhi, gamsi, lisico in mogočnimi orehi pred hišo ter številnimi naravoverskimi simboli in predmeti. »Mimo narave tukaj ne moreš živeti, odloča o povsem banalnih stvareh,« odgovori, ko jo vprašamo, ali je bila domačija kakor koli vpeta v naravoverstvo, ki ga preučuje. Domneva, da so pred stoletji tudi na tej domačiji – tako kot povsod drugod – verovali v svetost narave, a ji domačija kljub vsemu doslej večjih skrivnosti še ni razkrila. Našla je nekaj kamnov, ki so služili za varovala, s čaščenjem narave bi bil lahko povezan tudi sam mistični kraj, ki so ga davno tega izbrali za dom.
Ne počuti kot lastnica tega koščka sveta, kjer bi uveljavljala svoje zakone, temveč kot gostja oziroma zgolj ena od skrbnic večstoletne dediščine. Iz pripovedovanj sosedov, prejšnjih lastnikov in cerkvenih arhivov, ki so za to grapo ohranjeni do leta 1660, sestavlja sliko domačije, kjer je vsaj 300 let bivala družina Mažgon. »Morda celo več, saj Viktor Prezelj v knjigi Moje Ravne trdi, da je to ena od petih izvornih kmetij na tem območju in že leta 1377 zapisana v Tolminskem urbarju,« prikima, da je bil vrvež v domačiji, kjer danes biva sama, pred 300 leti zagotovo veliko živahnejši. »Menim, da je bila na svojem vrhuncu konec 18. stoletja. Takrat je tukaj živela desetčlanska družina Mažgonov in petčlanska družina bajtarjev, leta 1793 so dali izdelati fresko kamenjanja svetega Štefana na hiši. Da je bil to njen vrhunec, domnevam tudi zaradi tega, ker domačija po tistem ni bila več deležna resnejše obnove,« je v hladu dreves pripovedovala Cirila Toplak.
Pomembna točka partizanskega odpora
Iz pisnih virov je izvedela tudi, da je bila domačija pomembna točka partizanskega odpora in da je takratni gospodar v gozdu za hišo vzdrževal kurirsko javko in sanitetno postajo za italijanske partizane. »Menda so tukaj partizane zelo gostoljubno sprejeli in jih pogostili, zato se tudi sama trudim ohranjati tradicijo gostoljubja. Ob kresnih večerih in poleti, ko je treba stare sadovnjake in senožeti ročno pograbiti, se nas tukaj zbere kar nekaj,« gostiteljica, medtem ko streže domač metin sok, pokaže v breg nad hišo. To ni breg za ležerno kmetovanje v natikačih, to je breg za gojzarje.
Čeravno si še ni dodobra odpočila od prenove skednja, se že veseli novih podvigov. Letos, se nadeja, prihaja na vrsto obnova stare stavbe – časovne kapsule, ki bo to ostala tudi po prenovi. Manjše in večje zagate pri obnovi domačije, ki je zaščitena kot lokalni spomenik, niso zamajale njenega navdušenja. Še bolj verjame v to, kar dela, in še glasneje promovira reševanje starih domačij, opogumlja mestne ljudi, da medsosedska pomoč še živi, razbija stereotipe pred nedostopnostjo in spodbuja sodelovanje z domačimi mojstri.
»Želim si, da ljudje ne bi podirali starih hiš. Zgrajene so bile z lokalnimi materiali, z lokalnim znanjem, s skozi stoletja preizkušenimi tehnikami, z lesom, požaganim ob pravem času … Brez grobih posegov jih je mogoče preurediti tako, da so hkrati prijazne do bivanja in do ohranjanja dediščine. Prav je, da ohranjamo cerkve, dvorce in gradove, a mi smo predvsem kmetije, svisli, bajte, kozolci in kašče, pajštve in skednji. To je naša identiteta,« nakaže, da si tudi skromna bivališča in stavbe zaslužijo vso pozornost.
