Moje poletje je bilo fantastično – ne toliko zaradi poletja samega, temveč predvsem zaradi odločitve, da ga bom zaobjela in se potopila globoko v nove izkušnje. Dala sem priložnost stvarem, ki jim po vsej logiki razuma sicer ne bi. In četudi obožujem to vihravo sproščenost, hihitanja izpod senčnikov, vrvež, umazane noge, okus po školjkah, poslušanje morja, kako diha v zgodnjih jutrih, gre na koncu dneva – ali pač poletja – za odnos do stvari. Za strast do doživljajev. Za to osnovno pogonsko gorivo, življenjsko energijo.
Strast najraje zreduciramo na seks, kot da je to njen edini oder. Pa vendar je veliko več – tista prvinska energija, ki nas žene, da sploh ustvarjamo, iščemo, raziskujemo, da se gibljemo skozi življenje. Seksualna energija ni omejena na spalnico; je seme, iz katerega lahko požene karkoli: pesem, ples, nova ideja, igrivost ali samo pogum, da vstaneš iz postelje. Če jo znaš prepoznati in obrniti v pravo smer, postane čisto gorivo za vse, kar diši po živosti.
Na zahodu o tem skorajda nismo govorili. Ko rečemo »spolna energija«, mislimo skoraj izključno na seks – na dejanje, orgazem, fizični užitek. Vse drugo smo odrezali, zreducirali na en sam pojem, ovit v nekaj sramu. Vzhod pa je že od nekdaj znal pogledati širše. Tam so seksualno energijo razumeli kot osnovno ustvarjalno silo, tok, ki ga lahko usmerjamo in preobrazimo – v zdravje, vitalnost, umetnost, meditacijo. Medtem ko smo mi tukaj pogosto govorili o praznjenju, so oni videli možnost polnjenja, širjenja.
Včasih se zdi, kot da spimo z odprtimi očmi. Vdani v sistem, vedno počasnejši, nejevoljni, z občutkom brezupa. In potem se čudimo, zakaj zmanjkuje intimnosti, zakaj libido šepa – kot da bi bilo to neko naravno stanje. Pa ni. Morda je samo posledica kroničnega primanjkljaja osnovne življenjske energije. Poletje nam tu pogosto poda roko kot nek zunanji pomik, ki nas požene v tek, v razigranost, v stik s telesom. Morda zato njegov konec tako obžalujemo – ne izgubljamo samo toplih večerov, ampak tudi tisti občutek, da se življenje pretaka po žilah. In morda se moramo zato začeti bolj zavedati lastne odgovornosti do svoje življenjske energije. Da je ne razpršimo v nepomembnosti, temveč jo negujemo. Ker tudi tista kava ob šestih zjutraj pred službo je lahko erotična, če jo piješ z zavedanjem.
Strast je namreč 'svetska faca' – išče bleščeče drobce v vsakdanjosti in ne čaka na »idealne pogoje«. Je arheologinja vsakdana. Z malim čopičem in lopatko v nevidni roki brska po razpokanem betonu in kupih perila. Ne potrebuje palm in kokosa v roki; dovolj ji je škripajoč avtobus, zatohla službena sejna soba ali mokri sandali, ki jih vlečeš čez parkirišče. Strast je tista kreativka, ki iz rutine vsakdana izkoplje dragocene najdbe – včasih nasmeh, ki ti razrahlja dan bolj kot katerakoli položaj v jogi, včasih pa iz razlitega krožnika juhe na mizi ustvari umetnino. Če jo seveda želiš videti in ob tem ne bentiš nad nerodnostjo otrok ali lastno nesrečo v življenju.
Če je bila poletna strast tista razposajenka, ki se brez sramu vrže v val, se jesenska strast lahko prelevi v nekaj tišjega – v ogenj, ki se ga neguje. Nič manj vroča ni, le drugače se pokaže: v počasnem kuhanju juhe, odeji, ki diši po pranju, pogovoru, ki se zavleče pozno v noč. To je strast, ki nas ne ožge, ampak nas greje.
Stranski učinek takšnega pogleda na življenje je lahko erozija instant kulture – ker strast ni instant zadovoljitev, ampak počasno in zavestno grajenje ognja. Pa dajmo si priznati: konec poletja ni tragedija. Tragedija je, če mislimo, da lahko strast živi samo v času dopusta. Jesen je pač priložnost za počasnejši, globlji seks z življenjem.
