Čeprav je David Bowie eno svojih pesmi naslovil I Can't Read (Ne znam brati), je bil v resnici strasten in izjemno pozoren bralec. Leta 2013 je na svojem profilu na facebooku objavil seznam stotih najljubših knjig, ki so nanj močno vplivale. Seznam ne razkriva zgolj njegovega eklektičnega literarnega okusa, temveč tudi intelektualno širino, s katero je snoval muziciranje, like, albume in filozofijo. Bowie se pri knjigah ni omejeval, preletaval je vse mogoče žanre in zvrsti, od romanov, poezije, stripov do čtiva z bolj »psihedeličnim« učinkom, kot bi ga pričakovali na knjižnih policah Ziggyja Stardusta.
V intervjujih je Bowie pogosto poudarjal, da si je med turnejami vselej krajšal čas z branjem. Včasih je prebral več knjig na dan. Ko je konec sedemdesetih let živel v Berlinu, je rad prebiral dela filozofov, kot sta Nietzsche in Camus, kar se je neposredno odrazilo v temnem tonu trilogije njegovih glasbenih albumov Low, Heroes in Lodger. Knjige so bile njegove spremljevalke v osami, njegov kompas pri iskanju identitete in orodje za inovativno razbijanje vsakdanjih norm. »Resnično sem neke vrste samouk. Knjige požiram. Vse knjige, ki sem jih kupil kadar koli v življenju, še imam. Nobene ne morem vreči stran. Fizično je nemogoče, da bi katera šla iz mojih rok! Nekatere so v skladiščih, druge so v moji knjižnici, v kateri hranim tiste, ki jih imam zares zelo rad. Včasih si ponoči ogledujem svojo zbirko in samemu sebi delam škodo – štejem knjige in premišljujem, koliko časa bom še lahko živel. Pri tem si mislim: 'Je....i, dve tretjini teh knjig sploh ne bom mogel nikoli prebrati.' To me vedno napolni z žalostjo,« je leta 2002 potarnal v intervjuju za The Daily Beast.
Awopbopaloobop Alopbamboom
Na Bowiejevem seznamu najdemo dela, kot so knjižna klasika 1984 pisatelja Georgea Orwella, Lolita Vladimirja Nabokova, Heziodova starogrška pesnitev Delo in dnevi, biografija o Little Richardu, roman Na cesti ameriškega literarnega velikana Jacka Kerouaca, med drugimi pa tudi roman Trumana Capota Hladnokrvno o resničnem štirikratnem umoru. Bowie se je zanimal tudi za teme o človeški podzavesti, prebral je denimo knjigo The Divided Self psihiatra R. D. Lainga, ki govori o duševni prištevnosti in norosti. Njegova knjižna zbirka pa seveda ne bi bila popolna brez knjige Awopbopaloobop Alopbamboom, ki ji je prvi uspelo zaobjeti jezik, bistvo in esenco rock'n'rolla. Glasbenikov literarni seznam, ki je dostopen na spletu, ni le njegovo priporočilo, katero čtivo bi bilo v tem življenju pametno in zabavno prebrati, temveč je neke vrste zemljevid skozi njegov notranji svet. V glasbi je vselej iskal vesolje brez meja. To je na neki način našel tudi v knjigah.
