»Letalo je začelo strmo padati, skoraj vertikalno,« se je spominjala Jumi Očiaj. »Kmalu sta sledila dva ali trije močni trki. Sedeži in blazine so začeli leteti naokoli, nato jih je nekaj padlo tudi name. Ujeta sem bila pod sedeži, nato sem začutila vbodno bolečino v trebuhu. Na koncu, ko so se hrup in zmedenost končali, sem se lahko odpela. A sem ugotovila, da sem ujeta med sedežema in da se sploh ne morem premakniti.« Slišala je jok otrok nedaleč stran. Najprej zelo glasno, potem so postajali vse bolj nemočni, dokler ni ostala samo tišina. Ko je prišla noč, je nad seboj zaslišala helikopter. Toda odšel je in ona je zaspala … Takšno je bilo pričevanje ene od preživelih grozovite letalske nesreče na Japonskem avgusta 1985.
Jumi Očiaj je bila 25-letna stevardesa japonskega letalskega prevoznika JAL, ki je imela neverjetno srečo. Njeno preživetje ter preživetje 34-letne Hiroko Jošizaki, njene osemletne Mikiko ter 12-letne deklice Keiko Kavakami so označili za čudež. V nesreči boeinga 747 je umrlo 524 potnikov. Še vedno velja za najhujšo tragedijo, v kateri je strmoglavilo samo eno letalo. Spomin na umrle pa je postala vsa gora Osutaka, kamor je letalo trčilo.
Brez slutenj
Tako kot je vselej v takih primerih, se je vse začelo brez zlih slutenj. Potniki so se na let japonske letalske družbe JAL 123 vkrcali rutinsko. Mnogi so želeli čim prej domov. Bližal se je praznik obon, ko se mnogi Japonci odpravijo bodisi na počitnice bodisi na obisk v domači kraj.
Letalo je poletelo. Bil je običajen ponedeljkov japonski poletni dan. Iz Tokia proti Osaki je krenilo 12 minut čez šesto popoldne. Toda že nekaj minut po vzletu, ko je pilot dal znak, da se lahko potniki sprostijo, ko so se stevardese že pripravljale, da bodo na razmeroma kratkem letu postregle prigrizke in pijačo, torej kakšnih 13 minut po vzletu, so nastopile težave.
Malo preden je letalo doseglo višino okoli 7300 metrov, so zaslišali eksplozijo. Pilot je takoj zahteval dovoljenje za povratek na tokijsko letališče. Vendar vrnitve ni bilo. »Letalo je tik pred padcem začelo nenadoma izgubljati višino in se nagibati levo. Potem je izginilo za gorami,« je pripovedoval neki očividec, ki je letalo opazil v zadnjih sekundah leta. Strmoglavilo je nekaj minut pred sedmo.
Danes poznamo vse grozovite podrobnosti. Tudi to, denimo, da so se potniki zavedali svojega konca. Leteli so še 30 minut po tem, ko je postalo jasno, da dobrega izhoda ni. Poškodovano letalo se je nagibalo sem ter tja. Potniki so kričali, mnoge je zajela panika.
Med njimi so bili tudi taki, kot je 52-letni podjetnik Hirocugu Kavaguči na sedežu 22H, ki je iz žepa vzel črno beležnico in družini napisal pismo, dolgo sedem strani. »Bodite prijazni drug do drugega, trdo delajte. Pomagajte mami,« je napisal hčerkama in sinu. »Zelo sem žalosten in prepričan sem, da ne bom preživel. Nikoli več ne želim leteti. Prosim, bog, pomagaj mi. Če samo pomislim, da je bila včerajšnja večerja naša zadnja skupaj.«
Zahtevno reševanje
Za reševalce je bilo posebej zahtevno dejstvo, da je gora težko dostopna, ponoči še toliko teže. Najprej so morali odkriti kraj strmoglavljenja, a do tja so se lahko prebili naslednji dan.
Letalo je bilo povsem uničeno. V poročilu, ki ga je japonsko ministrstvo objavilo dve leti po dogodku, so zapisali, da so potniki v sprednjem in srednjem delu umrli takoj. Tam so bile sile tudi stokrat močnejše od gravitacije.
Jumi Očiaj je preživela zato, ker je bila ujeta med dvema sedežema. Mama in hčerka Jošizaki sta bili ujeti v repu, 12-letno Keiko so našli med vejami drevesa. Njena družina, mati, oče in mlajša sestra, je umrla.
Vzrok za nesrečo, ki so ga navedli, je bil tehnične narave. Ko je letalo doseglo višino, na kateri bi ga moral pilot zravnati in nadaljevati predvideno pot, nad zalivom Sagami, je popustil zadnji del repa, kjer je prišlo do eksplozivne dekompresije. Zaradi tega je odtrgalo vertikalni stabilizator, prekinjeni so bile vsi štirje hidravlični sistemi letala. Letelo je ostalo brez repa, kar so potrdile fotografije, ki so takrat nastale. Ali povedano drugače: pilot je izgubil nadzor nad letalom. To je letelo malo gor in malo dol, dokler ni pilot na višini 4100 metrov, torej skoraj polovico niže, sporočil kontroli letenja, da ima zelo malo nadzora nad orkanom. Letalo je najprej nenadzorovano poletelo proti Tihemu oceanu, padlo na 2100 metrov višine, nakar je posadki vendarle uspelo priplezati na 4000 metrov. Letalo se je nato usmerilo proti kopnemu.
Posadka je bila sila izkušena. Pilot Masami Takahama, 49, je imel 12.400 letalskih ur, od tega tretjino na boeingu 747. Prvi oficir Jutaka Sasaki, 39, je bil tik pred povišanjem v kapitana. Ta let je bil zanj izpit. Če bi ga opravil, bi dobil nov čin. Inženir je bil Hiroši Fukuda, 46, prav tako veteran med letalci.
Težava z repom
Zadnje sekunde leta je razkrila črna skrinjica in kažejo na popolno nemoč posadke.
Kapitan: »Več moči, več moči!«
Kapitan čez čas: »Zakrilca!«
Prvi oficir: »Dvigujem jih!«
Kapitan: »Dvigni nos! Več moči!«
Opozorilni alarm: »Nevarna višina, dvigni letalo, dvigni letalo, dvigni letalo.«
Ob 18.56 je slišati prvi udarec v goro, tri sekunde kasneje še drugega. Nato se posnetek konča.
Trideset let po dogodku je japonski letalski prevoznik JAL pripravil razstavo delov letala in nekaterih sporočil potnikov, napisanih bodisi v beležnico bodisi na papirnato vrečko, ki so jo potniki našli pred seboj. 26-letna Mariko Širia, ki je bila zaposlena pri JAL, je napisala: »Bojim se. Bojim se. Na pomoč. Slabo mi je. Nočem umreti!« Pripisala je imena svoje družine.
Tudi družina 29-letne stevardese Jumiko Cušime je dovolila objavo zapiskov. V beležnico je z roko, v pisavi, precej bolj nemirni od drugih zapiskov s strani, napisala v japonščini in angleščini postopek, ki mu morajo v primeru nesreče slediti. »Bodi mirna« in »Spusti se ter pokrij svoja usta in nos z brisačo«.
Avgust 1985 je bil posebej tragičen. V tistem mesecu je na civilnih letalih umrlo 720 ljudi. Takega meseca pred tem in po tem ni bilo. Takrat se je zrušilo še letalo ameriškega prevoznika Delta s šifro 191, ki je priletelo v močan veter med pristajanjem v Dallasu. Umrlo je 137 ljudi. Zaradi požara na britanskem letalu British Airtours na letu 28M je v Manchestru umrlo 55 ljudi. Pa še najmanjše letalo se je zrušilo na razmeroma majhnem letališču v zvezni državi Maine v ZDA.
