Prestižna italijanska modna znamka Dolce & Gabbana ima za sabo izjemno poletje, polno dogodkov, s katerimi ohranja visoko prepoznavnost. Med drugim v Rimu trenutno gostuje razstava Dal Cuore alle Mani: Dolce e Gabbana, ki se je odprla januarja v Parizu. Najodmevnejši pa je bil morda vse prej kot »intimni« poročni dogodek Jeffa Bezosa in njegove zdaj že žene Lauren Sanchez v Benetkah, ki pa so ga domačini le s težavo prenašali zaradi preplavljenosti zvezdniških čolnov in paparacev.
Zdaj je tu še jesensko-zimska revija. Prestižna blagovna znamka je svojo najnovejšo predstavitev kolekcije Alta Moda uprizorila kar na Forumu Romanumu. Šlo je za razkošen spektakel, namenjen tistim, ki se radi poistovetijo s statusom »nesramno bogati«. In to na kraju, ki je bil nekoč srce vsakdanjega življenja antičnega Rima. Prostor vsako leto obišče milijone turistov, tokrat pa je služil kot modno prizorišče. S tem ko so antični trg spremenili v oder, je bila njegova zgodovinska vrednost hitro potisnjena v ozadje. Vsaj za obiskovalce revije se je zdelo, da so Rimljani kompleks zgradili z mislijo na prihodnje modne revije.
Domenico Dolce in Stefano Gabbana sta poskušala dogodek inscenirati kot nekakšno gledališko uprizoritev vsakdanjega življenja v starem Rimu. Ob modni stezi na Via Sacra (Sveti poti) so stali igralci, oblečeni v toge, z resnobnimi izrazi na obrazih, kot da prisilno spremljajo parado gladiatorjev oziroma vojnih ujetnikov in plena – tokrat v obliki kričeče visoke mode. Vse skupaj je bolj kot zmagoslavje mode delovalo kot snemanje nizkoproračunskega zgodovinskega filma. Čeprav slavolok cesarja Konstantina ni bil daleč stran, je bilo vzdušje vse prej kot zmagoslavno – mrko in brezvoljno, v ostrem kontrastu z okrašenimi oblačili.
Kaj so morali ti namišljeni stari Rimljani gledati?
Alta Moda znamke Dolce & Gabbana nikoli ni bila sinonim za subtilnost. Vedno je šlo za razkazovanje tako imenovane italijanske ustvarjalnosti, kot bi želeli dokazati, da Italijani niso samo spretni krojači. Otvoritvena obleka pod žametnim plaščem je bila bleščeča kreacija s podobo volkulje, ki je dojila Romula in Rema, postavljena na piedestal. Zlati lovorovi listi, nekoč simbol cesarskega dostojanstva, so zdaj služili kot okras na izrezu in pasu. Bolj očitna referenca na Rim skorajda ne bi bila mogoča.
Nadaljnje kreacije so se izmenjevale med bustjeji, oblikovanimi kot lorica (oklep), in lahkotnimi, prosojnimi krili – torej oda razkazovanju. Čeprav so bile zasnove očitno poklon rimskemu klasicizmu, so hkrati nosile dediščino ekstravagance 50. in 60. let, pogosto zmotno označene kot »la dolce vita« (sladko življenje). V uvodnem govoru pred revijo je glas v ozadju dogodek označil za »spoj mojstrstva mode in filmskega šarma«. Če je bila to referenca na Fellinijev film La Dolce Vita iz leta 1960, potem bi bleščeči odvečni spektakel Dolce & Gabbane lahko pomenil nedolžno uživanje in razkošje, medtem ko je bil v filmu ta svet prikazan kot ciničen in prazen. Fellini je s serijo odtujenih srečanj in zabav razgalil površinskost in eksistencialno praznino pod bleščečo zunanjostjo – nekaj, česar Dolce & Gabbana nista niti poskušala skriti. Uvodna napoved je govorila o »poklonu večni veličini Rima«. Morda sta oblikovalca želela osvetliti rimsko visoko družbo – in z njo svetovno elito, tudi preseljeno, kot v primeru beneške poroke.
