Vprašanje je, ali danes obstaja svetovno znani umetnik, ki bi premogel toliko karizme kot Andy Warhol. Morda kitajski umetnik Aj Vejvej, a njegova karizma je bolj aktivistična, medtem ko je bila Warholova avra čisti razvrat. Ko je z beljenimi lasmi in temnimi sončnimi očali stopil v prostor, so ljudje šepetali, glave so se obračale proti njemu. Warhol je bil več kot umetnik – bil je fenomen, človek, ki je znal iz vsakdanjih predmetov ustvariti ikone in iz zvezdnikov bogove. Bil je kralj newyorške scene in nesporni vladar mešanja estrade in umetnosti. Ni naključje, da se umetniška smer, ki jo je utemeljil, imenuje prav popart.
Delavska slovaška družina
Andy Warhol pa ni izhajal iz glamuroznega okolja. Na vzhodu Slovaške, v kraju Medzilaborce, danes stoji njegov muzej. Zakaj prav tam? Ker sta iz vasi v okolici tega kraja v ZDA odšla njegova starša Andrej in Julia Varchola, oba Rusina grške katoliške veroizpovedi. Izvirala sta iz družin »bogatih« kmetov – kar je pomenilo le, da so imeli dovolj hrane za preživetje.
Starša sta se poročila leta 1919. Kot je Julia razložila kasneje že v soju sinove slave, je v zakon privolila predvsem zato, ker ji je Andrej prinesel bombonjero. Tri leta po poroki se je Andrej odpravil v ZDA v iskanju boljšega življenja. Šele leta 1920 se je za soprogom, ki je v Pittsburghu delal v rudniku, preselila tudi Julia.
Kmalu so se jima rodili trije sinovi, med njimi najmlajši Andrej – Andy, rojen 6. avgusta 1928. Kot otrok je bil bolehen in je veliko časa preživel osamljen v postelji. Družbo so mu delale radijske oddaje in revije s filmskimi zvezdami – začetek njegove vseživljenjske fascinacije nad svetom slave. Starši so mu kupili fotoaparat, oče pa mu je v kleti uredil temnico za razvijanje filmov. Ko je bil star 13 let, je oče umrl zaradi posledic zastrupitve z onesnaženo vodo. Mama Julia je nato prevzela dodatno delo, da bi vsem trem sinovom omogočila šolanje.
Po študiju komercialne umetnosti v Pittsburghu se je Andy Warhol leta 1949 preselil v New York in hitro postal cenjen ilustrator. A Warhol se ni zadovoljil zgolj z risanjem čevljev za kataloge in ilustracijami za Tiffany. Začel se je njegov meteorski vzpon med nesmrtne.
Pločevinke, Marilyn in kulturni potres
Prvo razstavo v New Yorku je imel leta 1952 v galeriji Hugo, kjer je galerist Alexander Iolas, kasneje znan kot »tisti, ki je odkril Warhola«, razstavil 15 njegovih risb, navdihnjenih s pisanjem Trumana Capota. Warhol je bil tedaj že zelo cenjen oblikovalec čevljev, a mesto je osvojil šele leta 1962 z razstavo 32 slik pločevink Campbellove juhe – identičnih, serijsko natisnjenih podob vsakdanjega predmeta, ki je zdaj zasijal kot umetniški objekt.
Kritiki so bili sprva zgroženi nad križanjem potrošništva in umetnosti, javnost pa očarana. Z metodo sitotiska je začel množično reproducirati podobe slavnih in banalnih objektov: Marilyn Monroe, Elvis Presley, Coca-Cola, dolarji. »Rad bi bil stroj,« je izjavil. »Stroji so boljši od ljudi.« Warhol ni zgolj slikal slavnih – ustvarjal je slavo.
Fabrika – kraljestvo estrade
Njegov atelje The Factory je postal kultni prostor. Tam so snemali filme, nastajali so portreti bogatašev, koncertirali so Lou Reed in The Velvet Underground, plesali so manekeni, aristokrati in brezdomci. Njegova muza Edie Sedgwick se je spominjala, da je Andy pogosto stal ob strani, tih in skoraj neviden. Nevidni pa niso bili gosti: kdor je bil tam, je bil pomemben. Warhol je bil brez milosti – ko se mu je kdo zazdel dolgočasen, ga je preprosto odstranil iz svojega kroga. »Vsak ima svojih 15 minut,« je dejal. Nihče takrat ni slutil, da bo ta stavek postal definicija sodobnega sveta instagrama in resničnostnih šovov.
Warhol se je v samo nekaj letih povzpel na vrh umetniške in estradne scene New Yorka. Toda leta 1968 je komaj ušel smrti. Valerie Solanas, pisateljica in radikalna feministka, je vanj izstrelila tri naboje. V bolnišnici so zanj že pripravljali na mrliško vrečo, ko so ga kirurgi čudežno rešili.
Po napadu je postal previdnejši in manj odprt za naključne ljudi, njegova umetniška produkcija pa je eksplodirala. Slikal je portrete vseh, ki so si ga lahko privoščili – od Micka Jaggerja do žene iranskega šaha Farah Dibe. Vsak portret je stal deset tisoč dolarjev. Ko so ga vprašali, ali ni to preveč, je mirno odvrnil: »Če želiš, da te ljudje jemljejo resno, moraš postati drag.«
V sedemdesetih letih je svoj novi »dvor« zbiral v Studiu 54. V eni najslavnejših noči tega kluba je Bianca Jagger vstopila na belem konju. Tudi tam je ostajal opazovalec, ne udeleženec. Med tistimi, ki so divjali okoli njega, je bil mladenič po imenu Jean-Michel Basquiat. Warhol je v njem prepoznal surov talent in postal njegov mentor. Njuno prijateljstvo je bilo polno vzponov in zlomov; Basquiat ga je oboževal, a hkrati tekmoval z njim. Ko je Basquiat pri 27 letih umrl zaradi prevelikega odmerka mamil, je Warhol v svoj dnevnik zapisal: »Bil je moj najboljši prijatelj. In zdaj je vse videti zelo prazno.«
Zasebno življenje in konec
Warhol je bil sicer zelo skrivnosten glede zasebnega življenja. Najdlje je bil njegov partner notranji oblikovalec in montažer Jed Johnson, ki ga je spoznal v Factoryju. Skupaj sta živela skoraj 12 let. Kasneje je bil v razmerju z Jonom Gouldom, mladim izvršnim direktorjem Paramount Pictures. To razmerje je trajalo od leta 1980 do 1985 in je bilo precej diskretno – Gould se je redko pojavljal v javnosti z Warholom. Umrl je leto dni pred Warholom za posledicami aidsa.
Andy Warhol je umrl leta 1987 zaradi zapletov po rutinski operaciji žolčnika. Star je bil 58 let. Njegova smrt je šokirala umetniški svet, saj je bil že tedaj skoraj nesmrten. »Ne verjamem v smrt. Verjamem, da ko nekdo zapusti telo, gre kupovat nakupovalni voziček,« je nekoč dejal. Citat pa še kako drži zanj – po njegovi smrti njegova umetniška dela dosegajo vrtoglave vsote.
