Da bi razumeli rojstvo ameriškega superjunaka, se moramo vrniti v leto 1938. Pravzaprav se moramo na neki način vrniti še malo dlje … Tudi ne zgolj v tiskarno, ki je bila takrat glavni vir razširjanja takšnih in drugačnih informacij ter kraj, kjer so tiskali prvo številko revije Action Comics. Vrniti se moramo na prašne ulice, v vrste za kruh, v obupane obraze moških, ki jih je velika ameriška gospodarska kriza, ki se je začela leta 1928, oropala vsega: služb, prihrankov in, kar je bilo morda najhuje, občutka lastne vrednosti. V desetletju, ko je tradicionalna vloga moškega kot hranilca in zaščitnika razpadla, je Amerika obupno potrebovala nov mit. Našla ga je v možu jeklenih mišic z rdečim ogrinjalom.
Ko je Superman prvič poletel nad strehami izmišljenega Metropolisa, ni reševal samo posameznikov v stiski, pač pa je, kot ocenjujejo nekateri strokovnjaki, reševal ranjeno moško psiho. Njegovo prvo junaštvo, preprečitev usmrtitve po krivem obtožene ženske na električnem stolu, je bilo v tem smislu tipično simbolno dejanje. V svetu, ki je postal kaotičen in nepravičen, je Superman predstavljal absolutno moč, ki vzpostavlja red. Njegov drugi podvig, ko vdre v stanovanje in kaznuje moža, ki pretepa ženo, ga ne profilira kot borca proti medplanetarnim grožnjam, temveč kot vrhovnega arbitra družbene morale in predvsem moškosti. Nasilneža, čigar nož se zlomi na Supermanovih prsih, označi za strahopetca – s tem jasno loči pravo zaščitniško moškost od njene izrojene nasilne različice.
Fantazija o moči
Ustvarjalca Jerry Siegel in Joe Shuster, drobna in plašna sinova judovskih priseljencev iz Clevelanda, sta v tega junaka bržkone projicirala ultimativno fantazijo o asimilaciji in moči. Njun junak, sam priseljenec (z drugega planeta), je postal najpopolnejši Američan. Toda ključ do njegovega vrtoglavega uspeha je bil psihološki preobrat: pod krinko vsemogočnega bitja se je skrival Clark Kent, nerodni očalarski novinar, ki ga je sodelavka Lois Lane zaničljivo zavračala. Ta dvojnost je nagovarjala milijone moških, ki so se počutili kot Kent, vendar so sanjali, da v sebi skrivajo Supermana. Ponudila jim je upanje, da je njihova navidezna šibkost zgolj krinka za neizmerno notranjo moč.
Supermanov uspeh je tlakoval pot celi plejadi podobnih likov. Najbolj neposreden ideološki naslednik je bil Stotnik Amerika, ki sta ga leta 1940 ustvarila Joe Simon in Jack Kirby. Njegov nastanek ni bil naključen, pač pa je bil bolj ali manj neposreden odgovor na vzpon nacizma v Evropi, ustvarjen kot propagandno orodje, še preden so ZDA uradno vstopile v vojno. Že na naslovnici prve številke, izdane leto dni pred napadom na Pearl Harbor, Stotnik Amerika z vso močjo udari Adolfa Hitlerja. Sporočilo je bilo jasno in nedvoumno: ameriška moškost je neločljivo povezana s patriotizmom, svobodo in bojem proti tiraniji. Zgodba o suhljatem fantu Stevu Rogersu, ki ga skrivni serum prelevi v popolnega vojaka, je znova ponovila fantazijo o preobrazbi in moči, vendar jo je tokrat tesno povezala z nacionalno dolžnostjo.
Ta novi arhetip pa ni zrasel iz nič. Njegove korenine segajo globlje, v starejše ameriške in evropske mite. Črpal je iz ideala rimskega vojščaka – močnega, pogumnega in, kar je najpomembneje, čustveno discipliniranega moža, zavezanega k absolutnemu nadzoru nad svojimi čustvi.
Ta ideal je našel svoj izraz tudi v Tarzanu, kralju džungle, ki ga je Edgar Rice Burroughs ustvaril že leta 1912. Tarzan, ki ga je v džungli vzgojila opica, je poosebljal naravno moškost, neomadeževano s pastmi civilizacije. Kot je menil francoski zgodovinar Antoine de Baecque, je bil »Tarzan utelešenje moškosti brez spolnosti«. Njegovo popolno telo je bilo objekt poželenja, toda on je ostajal čustveno nedotakljiv, vzvišen nad telesnimi strastmi, kar ga je postavljalo na višjo moralno raven.
Vendar je najmočnejši temelj za sodobnega ameriškega junaka bržkone postavil mit o Divjem zahodu in njegovi ikoni – osamljenem kavboju. Ta lik, ki so ga v zlati dobi vesterna upodabljali John Wayne, Gary Cooper in pozneje Clint Eastwood, je bil utelešenje ameriškega individualizma in samostojnosti. Bil je mož redkih besed in hitrih dejanj, ki je v brezpravno divjino prinašal red. Kot piše ameriški zgodovinar Richard Slotkin, je ameriški nacionalni mit zgrajen na ideji regeneracije skozi nasilje – ideji, da se družba prečisti in ponovno rodi skozi pravičen spopad na meji civilizacije. Kavboj je bil izvajalec tega nasilja. Njegov nenapisan zakonik Divjega zahoda je temeljil na časti, zvestobi in neizprosni pravičnosti.
Visoka cena moškosti
Ta model moškosti – tako pri superjunakih kot pri kavbojih – je imel visoko ceno: osamljenost. Superman je sirota z uničenega planeta. Tarzan je izgubil starše v džungli. Kavboj je večni popotnik brez doma in družine. Ta odsotnost korenin jim omogoča popolno predanost misiji, vendar jih hkrati obsoja na večno distanco. So varuhi družbe, toda nikoli zares njen del. Njihova čustvena zadržanost, ki je predstavljena kot vir moči, je hkrati njihov največji križ, saj jim preprečuje globlje medčloveške odnose. So tragični junaki, ki lahko rešijo svet, a ne morejo rešiti sebe pred lastno osamljenostjo.
Mnogi liki so pomembno vlogo odigrali tudi v času hladne vojne. Supermana so uporabljali za razširjanje ideje individualizma, moža, ki je bil pripravljen preseči družbo, kolektiv in se postaviti zoper vse in vsakogar.
Sociološki pogled na kavboje pa razkriva še nekoliko drugačno zgodbo. Filmi in zgodbe o ameriški preteklosti, močno idealizirani in prečiščeni vsega nesprejemljivega, četudi resničnega, so odigrali pomembno vlogo pri ustvarjanju sodobne ameriške identitete in pripadnosti. Medtem ko je Evropa lahko svoje korenine črpala iz globoke zgodovine – naj je bila ta še tako krvava in problematična – Združene države Amerike tega niso mogle početi. Te korenine so posledično iskale v idealizirani črno-beli preteklosti.
Po drugi svetovni vojni, ko se je Amerika prelevila v potrošniško družbo in so se moški iz vojakov prelevili v predmestne može in očete, je ta monolitni ideal začel kazati prve razpoke. V šestdesetih letih je založba Marvel Comics predstavila novo generacijo junakov – Spider-mana, Fantastične štiri, Hulka. To niso bili več neomajni polbogovi. Bili so polni dvomov, tesnobe, finančnih težav in medosebnih konfliktov. Peter Parker, najstnik, ki ga je pičil radioaktivni pajek, ni skrbel le za boj proti zlikovcem, temveč tudi za plačilo najemnine in skrb za ostarelo teto.
Drugačna družba
Ta premik je odražal spreminjajočo se družbo, ki jo je pretresala vojna v Vietnamu, boj za državljanske pravice in vzpon kontrakulture. Stari preprosti svet črno-bele morale je izginjal. V sedemdesetih so na filmska platna stopili antijunaki, kot je bil Umazani Harry Clinta Eastwooda, cinični policist, ki je preziral sistem in jemal pravico v svoje roke. Bil je logično nadaljevanje kavboja, čeprav prilagojen za urbano, moralno dvoumno okolje.
Kljub temu arhetip tihega, močnega in čustveno zadržanega moškega ni nikoli zares izginil. Vztraja v neštetih akcijskih filmih, videoigrah in popularni kulturi, ki še danes slavi ideal moškega, ki probleme rešuje s pestmi, ne z besedami. Zapuščina Supermana in Johna Wayna je globoko zasidrana v kolektivni zavesti. Niso zgolj zabavali, temveč so v glave milijonov moških po vsem svetu vgradili notranjega policista, ki jim je šepetal: ne joči, ne pritožuj se, stisni zobe in opravi svoje delo. To je zapuščina, s katero se zahodna družba spopada še danes, v nenehnem dialogu med mitom o jekleni moškosti in iskanjem njenih sodobnejših, bolj človeških alternativ.
