Na vrhuncu hladne vojne, 23. maja 1967, so bili ameriški bombniki z jedrskim orožjem pripravljeni na vzlet. Vzrok ni bil sovjetski napad, temveč dogajanje, oddaljeno 150 milijonov kilometrov.
V napetem ozračju hladne vojne, ko sta obe velesili prežali na najmanjši znak agresije, je bil vsak odmik od normale potencialni sprožilec globalnega uničenja. Prav to se je zgodilo 23. maja 1967, ko so ključni radarji ameriškega sistema za zgodnje opozarjanje pred balističnimi izstrelki na severni polobli nenadoma utihnili.
V poveljniških centrih Strateškega zračnega poveljstva (SAC) je zavladala panika. Radarji na Aljaski, Grenlandiji in v Veliki Britaniji, zasnovani za odkrivanje prihajajočih sovjetskih jedrskih raket, so bili mrtvi. Prva in najbolj logična razlaga v tistem času je bila sovjetska sabotaža ali prvi udarec, ki je onesposobil ameriške oči.
Bombniki so bili na stezi
Vojaški vrh ni okleval. V skladu z doktrino vzajemno zagotovljenega uničenja so bile sprožene procedure za najvišjo stopnjo pripravljenosti. Flota bombnikov B-52, oboroženih z jedrskimi bombami, je bila poslana na vzletišča, piloti so vstopili v kabine in samo še čakali ukaz za povračilni udarec.
»Situacija je bila skrajno resna,« je desetletja kasneje v znanstveni študiji pojasnila vesoljska fizičarka Delores Knipp. Njena ekipa je analizirala skoraj pozabljeni incident in potrdila, da so bile ZDA samo nekaj trenutkov oddaljene od odločitve, ki bi sprožila jedrsko vojno.
Toda medtem ko so generali tehtali nepredstavljivo, je novonastajajoča veja znanosti – spremljanje vesoljskega vremena – ponudila drugačno razlago. Vojaški prognostiki v Severnoameriškem poveljstvu zračne obrambe (NORAD) so že nekaj dni spremljali izjemno aktivnost na Soncu.
Ogromni izbruh
Tistega dne je Zemljo zadel eden najmočnejših sončnih viharjev 20. stoletja. Ogromen koronalni izbruh mase je v vesolje poslal oblak visokoenergijskih delcev, ki so silovito trčili ob Zemljino magnetosfero.
Posledice so bile takojšnje. Ne samo da so bili polarni siji vidni celo na jugu Združenih držav, močan tok sončnega sevanja je popolnoma zmotil visokofrekvenčne radijske komunikacije in, kar je bilo ključno, oslepil občutljive radarske sisteme.
Ko je informacija prognostikov dosegla najvišje vojaške kroge, se je situacija umirila. Napad ni bil delo sovjetske vojske, temveč je prišel iz vesolja. Ukaz za vzlet ni bil nikoli izdan.
Kaj sploh je sončni vihar? Gre za izbruh sevanja in nabite plazme s Sončeve površine. Ko ta tok delcev doseže Zemljo, lahko povzroči geomagnetno nevihto. Danes takšni dogodki ogrožajo predvsem satelite, sisteme GPS, komunikacije in električna omrežja.
