Pisalo se je leto 1816. Po Evropi in Severni Ameriki se je širila zlovešča slutnja, da je s svetom nekaj hudo narobe. Sonce je postalo bleda medeninasta krogla, ki se komaj prebije skozi vztrajno rumenkasto meglo. Nebo ob sončnem zahodu je gorelo v srhljivo lepih apokaliptičnih odtenkih rdeče in oranžne barve. Toda najhujši od vsega je bil mraz. Junija je ponekod, kjer bi moralo biti poletje, snežilo. V Švici pa je neprestano deževalo. Po vsej severni polobli so kmetje z obupom opazovali polja, na katerih so pridelki gnili ali zmrzovali. Ljudje so se spraševali, ali ni to božja kazen? Morda prihaja konec sveta? Nihče pa ni vedel, da se pravi vzrok za to globalno nočno moro skriva na drugi strani planeta in je posledica dogodka, ki se je zgodil že leto prej – v najbolj uničujočem vulkanskem izbruhu v zgodovini človeštva.
Zgodba se tako ne začne v mrzli Evropi, temveč aprila 1815 na oddaljenem otoku Sumbawa v današnji Indoneziji. Tam je gora Tambora, vulkan, ki je tisočletja miroval, eksplodirala v apokaliptičnem izbruhu, stokrat močnejšem od izbruha Vezuva, ki je uničil Pompeje. Zvok eksplozije je bilo slišati več kot 2500 kilometrov daleč. Ognjeni stebri so bruhali pepel in pline več kot 40 kilometrov visoko v stratosfero, otok pa je za več dni ovila popolna tema. Izbruh in cunamiji, ki so mu sledili, so terjali več deset tisoč življenj.
Tančica oblakov
Toda najhujše posledice za preostanek sveta so bile bolj nevidne in počasne. Ogromna količina žveplovega dioksida, ki jo je vulkan izstrelil visoko v atmosfero, je tam reagirala z vodo in ustvarila tančico sulfatnih aerosolov. Ta se je v naslednjem letu razširila po vsem planetu in tako delovala kot velikanski zrcalni ščit, ki je odbijal sončno svetlobo nazaj v vesolje. Povprečna globalna temperatura je padla za približno pol stopinje, kar se morda ne sliši veliko, toda posledice za podnebje in kmetijstvo so bile vseeno katastrofalne. Svet je vstopil v vulkansko zimo.
Do pomladi 1816 je oblak dosegel Evropo in jo pahnil v kaos. Poletje preprosto ni prišlo. Temperature so bile nizke, deževje je bilo neusmiljeno in dolgotrajno. Reke so prestopale bregove, polja so se spremenila v blatna močvirja. Pridelek žita je propadel, kar je povzročilo najhujšo prehransko krizo v Evropi v 19. stoletju. Cene so poletele v nebo, lakota se je širila.
V Švici, Franciji in na Irskem so izbruhnili nemiri in žitne vojne, kjer so obupani ljudje ropali skladišča in pekarne. Bolezni, kot je tifus, so se širile med podhranjenim prebivalstvom. Na območju današnje Slovenije, Avstrije, Češke in Madžarske so poročali o poznih pozebah, neprestanem deževju, ki je povzročalo poplave, in celo o snegu v poletnih mesecih na višje ležečih območjih.
Sredi te bede in mraka je imelo leto brez poletja tudi nepričakovan stranski učinek, ki je za vedno spremenil svet literature. Tistega deževnega poletja se je v vili Diodati ob Ženevskem jezeru zbrala majhna, vendar prodorna skupina angleških romantikov: pesnika Lord Byron in Percy Bysshe Shelley, Shelleyjeva bodoča žena, 18-letna Mary Godwin, in Byronov osebni zdravnik John Polidori. Zaradi nenehnega dežja so bili ujeti v vili. Da bi si pregnali dolgčas, jim je Byron nekega večera predlagal, naj vsak napiše svojo zgodbo o duhovih.
Rojstvo slavnega romana
V tistih mračnih nočeh, ob poslušanju grmenja in dežja, je Mary Godwin dobila navdih v morasti viziji o »bledem študentu skrivnostnih ved, ki kleči ob stvari, ki jo je sestavil«. Iz te vizije se je rodil eden najslavnejših romanov vseh časov: Frankenstein. Hkrati pa je John Polidori napisal kratko zgodbo Vampir, s katero je ustvaril arhetip aristokratskega karizmatičnega vampirja, ki je kasneje navdihnil Brama Stokerja za njegovo Drakulo. Tako sta dva najpomembnejša lika moderne grozljivke – pošast in vampir – neposredna potomca izbruha vulkana Tambora.
Podobna zgodba se je odvijala onkraj Atlantika. V Severni Ameriki so leto 1816 krstili za Eighteen Hundred and Froze to Death oziroma za leto brez poletja. V Novi Angliji in Kanadi je 6. junija zapadel sneg, ki je uničil sveže posejane pridelke. V juliju in avgustu so sledile ponavljajoče se pozebe, ki so uničile vse, česar ni uničil že junijski sneg. Reke v Pensilvaniji so bile zamrznjene še julija.
Za kmete je bila to katastrofa. Številne družine, ki so že tako živele na robu preživetja, so izgubile vse. Posledica je bila ena največjih notranjih migracij v ameriški zgodovini. Obupani ljudje so zapuščali svoja posestva v Novi Angliji in se odpravljali na zahod, v dolino reke Ohio in dlje, v iskanju boljšega podnebja in rodovitnejše zemlje. Leto brez poletja je tako močno pospešilo širjenje ZDA proti zahodu.
Hude posledice v Aziji
Vpliva Tambore pa seveda niso čutili samo v Evropi in Ameriki. V Aziji so bile posledice še hujše. V Indiji je vulkanski oblak porušil monsunsko ravnovesje, kar je povzročilo hudo sušo, ki ji je sledilo uničujoče deževje. To je privedlo do razvoja novega, bolj smrtonosnega seva kolere. Ta sev se je iz Bengalskega zaliva v naslednjih desetletjih razširil po vsem svetu in sprožil prvo globalno pandemijo kolere, ki je terjala milijone življenj.
Toda sredi vsega uničenja se je rodila tudi inovacija. V Nemčiji je zaradi propada pridelka ovsa prišlo do pomanjkanja hrane za konje, kar je drastično podražilo prevoz. To je spodbudilo nemškega izumitelja Karla von Draisa, da je iskal alternativo konjski vpregi. Leta 1817 je predstavil svoj izum: laufmaschine ali tekaški stroj, znan tudi kot dresina. Ta preprosta lesena naprava, ki jo je človek poganjal z nogami, velja za neposrednega predhodnika sodobnega kolesa.
Tudi umetnost ni ostala nedotaknjena. Nenavadni optični učinki vulkanskega prahu v atmosferi so ustvarjali spektakularne žareče sončne zahode, polne živordečih, oranžnih in vijoličnih odtenkov. Umetnostni zgodovinarji so prepričani, da so prav ti tamborski sončni zahodi navdihnili dramatična in čustvena neba na slikah znamenitega angleškega krajinarja J. M. W. Turnerja. Pa najbrž ni bil edini.
Ljudje v letu 1816 seveda niso mogli vedeti, kaj je povzročilo njihovo trpljenje. Znanstveniki so ugibali o sončnih pegah, drugi so krivili božjo jezo.
Povezavo med letom brez poletja in izbruhom Tambore so znanstveniki z gotovostjo potrdili šele v 20. stoletju.
